Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/42

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


bolj, ker niso poznali njenega mehurnika. Bili bi znabiti že poprej zvedeli, da niste enaki, ko bi se ne bili deržali samo tega, kar so imeli domá pred očmi, temuč da bi se bili ozirali tudi na to, kar so pripovedovali popotniki iz Afrike. Kdor je bil v srednji Afriki, je vedel povedati, kako navadna je ondi trakulja, tako da ondotni ljudjé mislijo, da ni zdrav, kdor je nima. Pa vendar ondi ne jedó svinjskega mesa. — Toliko več pa pojedó sirove govedine in ovčenine. Ondotni Evropejci ih Mahomedanci ne poznajo te nadloge, dokler se zderžé sirovega mesá. Še le pred dvema letoma je dokazal Leuckert, da ikra te trakulje živí v govedi in v ovcah. Od dveh telet, kterim je dal jajca omenjene trakulje, je zaklal čez tri mesce, ikre so bile zrele in razločne od prešičjih, bile so brez kaveljnov.

Rekel bo znabiti kdo: Vidil sem že ikravo svinjino, ali nikoli še ne ikrave govedine.

Res je, da govedina nima navadno toliko iker, da bi v očí zbadale, ampak le bolj posamezne. Temu se pa ne bomo čudili, če pomislimo, da govedo ni tako nesnažno in požrešno, kot svinja. Govedo le na paši s travo vred pojé kako jajce in to bo najlože v tacih krajih, kjer travnike, ali sploh zelišča polivajo z gnojnico. Ravno zató pa, ker goveje ikre niso tako očitne, so še bolj nevarne, ker jih lože zgrešimo. Na vsaki način je najbolje, sirovega mesa nikoli ne jesti, bodi si že svinjsko ali goveje.

Da je trakulja velika nadloga za človeka, to je gotovo. Sicer ne terpé vsi ljudjé enako; so bolniki, kterim trakulja ne prizadeva nobenih bolečin, drugi so pa, ki terpé neznane bolečine. Ljudí, ki dolgo bolujejo za trakuljo, se prime na zadnje neka bolezen, ki je podobna bledici (Bleichsucht), posebno čutnice ali živci so slabi in razdražljivi, bolniku pogosto šumí v ušesih, terga ga po udih, slabosti ga obhajajo, celó božje ga časih meče ali se mu pa še celó pamet