Dokler je zhlovek nedolshen bil, mu oblazhila ni bilo potreba; kakor hítro je pa greſhil, mu je Bog obleko sa pokoro ino sa potrebo dal, ne sa bahanje. — Kedar ſi, ſantizh mlad, novo oblazhilo kupujeſh, praſhaj ſvojo premoshenje, ino po njem zeno naredi; baraj drugizh ſvoj ſtan, ino po pametni ſhegi ſvojiga ſtanu ſi daj oblazhilo prirésati. Bog hozhe, de ſe s' oblekoj sime ino ſhkodlive vrozhine várjemo, ſvojo ſramoto pokrijemo ino ſe po oblazhili ſposnamo, kakoſhniga ſtanu de ſmo. Kdor v' ſvoji obleki sa to trojno ne ſkerbí, mozhno greſhí.
Mladénzh, ki v' mladih letah prevezh v' shameti hodi, lehko na ſtare dni raſhovne imel ne bo, ſi ſvoje hlazhe okerpat' (oftikat'). Boljſhi je pamet ko shamet. — Kdor ſe neſpodobno oblazhi, ſveto ſramoshlivoſt iſlazhi, ino je ſlushavnik peklenſkiga sapelivza. Gisdazhi (ſhtimanzi) ino pa prishani metuli ſo ſi nar lepſhi tovarſhi. Lepi ſo od sunaj, gerdi od snotraj; hitro lepoto veter neſrezhe pomete, hodnik pa ſhtimanzam oſtane. „Kdor sa obleko prevezh ſkerbí, pravi ſv. Ziprijan, ſkerbí sa zhednoſt premalo.“ — Kdor ſe ſhege ſvojiga ſtanu ſramuje, tudi boshjo previdnoſt sanizhuje, ki ga je v' ti ſtan poſtavila. Ino kdor ſe po oblazhili ſvojiga ſtanu ſposnati ne da, v' boshjim kraljeſtvi smeſhnjavo dela, in tudi Bog njega sa ſvojga ſlushavnika ſposnal ne bo. Tud' hudi duh ſe v' drugi podobi prikashe, kakor ſe mu ſpodobi; njega poſnema, kdor ſe po ſvojim ſtani ne noſi. „Po oblazhili ſe zhlovek posna. Nikdar ſe savolj ſvojiga oblazhila
