kakor ſv. Duh govorí: „Moj ſin! poſluſhaj podvuzbenje ſvojiga ozheta, ino ne sanemari poſtave ſvoje matere, de bo krona na tvojo glavo djana.“ [1] ˛Stori ſhe rajſhi, kar ti poſhteniga velijo, ino rasveſeli kar moreſh njihove dni. Po tem boſh tudi dolgo shivel ino dobro ti bo na semlji. Jakob, ſtari ozhak, je vbogal v' mladih letah ſvojo mater, ino Bog mu je vſiga sadoſti dal; sgublen ſin ni hotel biti ſvojimu ozhetu pokoren, ga je sapuſtil ino ſe po ſveti podál, poſlednizh je moral otrobe s' ſvínjami jeſti, ino jih ſhe imel ni. Tako ſe bo vſakimu ſvojoglavzu godilo, ki ſvojim ſtariſham vhaja ino jih sapuſtì.
Blagor mladenzhu, ki ſkerbniga ozheta imá, kterimu vſe lehko savupa; ljubesnivo mater, kterej vſe lehko pové, kakor ſvojimu ſpovedniku. Oni ſo angeli varhi ſvojimu ſinu, zhe jim le vſe is ſerza odkrije. — Oh mladenzh! ne sakrivaj ſvojim ſtariſham ſvojiga djanja, dokler jih ſhe shivih imaſh; rad bi jim ſhe kdaj pravil, pa jíh vezh imel ne boſh. — ˛Sin, ki lashe ſvojimn ozhetu, alj ſvoji materi kaj hudiga vtají, sato ker ſe njihove ſhibe boji, ſtraſhni palizi ne bo vjiſhel, s' ktéro ga bojo drugi tepli. „Kdor ſvojimu ozhetu vseme, íno pravi de to ni greh, je vbijavzov továrſh.“ [2]
Ne posabi pa tudi ſvojih ſtariſhov, kedar ſe tebi dobro godí, ino zhe jim drugiga ſtoriſi ne moreſh, ſaj moli sa nje. Bog ti bo ſedembart povernil, kar ſvojim ſtariſham enkrat ſtoriſh.
