Stran je bila lektorirana
kedaj ſrezhen bil! ˛Sin, ki ſvojiga ozheta rasshali, ín ſvoji materi ſolse preliva, nikdar dobro is-hajal ne bo; neſrezha ga bo vſe shive dni sa vrat (gerlo) dershala. „Kdor ſvojiga ozheta saſramuje in sanizhuje ſvojo mater, naj mu vrane alj krokarji ozhi ispikajo, ino jih mladi orli (poſtojne) poshrò.“ [1] Kdor ſvojim ſtariſham beſeduje, vreden je, de ſe mu jesik saveshe. „Kdor ſvoje ſtariſhe preklinja, njegova luzh bo v' ſredi teme vgaſnila.“ [2] — Bog ne daj nad ozheta alj nad mater roke ſtegniti alj jih vdariti! [3] Kdor pa ozheta do praga privlezhe,
- ↑ Prip. 30, 17.
- ↑ Prip. 20, 20.
- ↑ Bliso meſta Bukareſta v' desheli Moldavi na Turſkim je shivel poſhten ozhe Jakob ˛Simonizh. Ni bil bogat, pa tudi ne dolshen; pridno je delal ino ſvoje ljudi lehko preshivel. — Marko, njegov ſin, ſe je na bogato oshenil, alj v' ſlabih tovarſhijah je velik pijanz ino sapravlivez jel biti. Kedar ſe je shganja napil, je goljuſam shetvo na njivi pod nizh prèdál; ſvojiga ozheta pa gerdo imel ino nizh vbogal. Neki vezher ozhe své, de je Marko dvema ſleparjama (goljuſama) v' roke priſhel, ki ga v' kerzhmi pjanita ino nagovarjata dolshno piſmo sa en gon pitane shivine podpiſat', ki mu jo hozheta prignati. Bila je ozhitna goljſija. Ozhe v' taberno hiti, najde ſina med njima, piſmo pa na misi. „Nikar ne podpiſhi, moj ſin! proſi ozhe, le nizoj ne;“ popade piſmo ino hozhe s' njim vjiti. Marko plane sa ozhetam rekozh: „Kaj je tebi sa to. Piſmo nasaj!“ V' tej beſedi s' levizo piſmo sgrabi, s' deſnizo pa ozheta ſkos vrate ſune, in ſe med ſvoje tovarſhe povèrne. „Pravizhen Bog, savpije ozhe, v' tvojih rokah je ozhetov praviza!“ ino milo joka. Pjanzi ſe debelo ſmeijo ino Marka hvalijo, ki ſe je podpiſal. „˛Stari ima dnar, sazhne pivzov nekdo; sa to ſe boji, de bi moral sa ſina plazhovati. Vem kje ima mazhka sakopaniga. Marko, pojdi ga vsdignit! V' unim ſtarim sidovji, v' ſtarim topi (ſhtuki, kanoni) alj pa pod topam morjo dnarji leshati. She vezhkrat ſo pravili, de po nozhi tam ropozhe ino ſtraſhi; jes pa le ſodim, de hodi ſtari ſvoje dnarje meſhat.“ — „Kaj ſhe, pravi Marko; top je veſ sarijavel; turſki poglavár ga je ozhetu dal; ſhe smésiti ſe ne da. ˛Smeſhno ſe mi pa vender sdi, de ſe mi je ſenjalo, kako ſo me ozhe ſvarili, naj ſe topa varjem, de mi roke ne sdrobi.“ „Ho ho, ſe pivzi saſmejijo, ravno to kashe, de bojo dnarji tam leshali. Pojdimo jih vsdignit!“ Vsemejo potrebno orodje ino ſvetilo; bila je temna nozh, ter grejo v' ſtaro sidovje raskapat. „Le luknjo nar prej odkoplite; bom videl, zhe ſe bo top ſproshil. ˛Sam ſatan bi ga bil pod semljoj nabil (nabaſal).“ Tako Marko govori ino s' deſnizo v' luknjo ſesne, ter pravi: „Nekaj she oſhlatam; le blishej s' luzhjo!“ — Ko bi vſtrelil, tako nesnano Marko savpije, de vſi tovarſhi isbeshijo. Grosovitno ga je v' roko sabolelo; komaj ſe je k' domu privlekel. Zelo nozh v' tami leshi, in kedar ſe rasdeni, ino on istresi, vidi roko ſtraſhno oteklo. Hitro po likarja (paderja) poſhle, ki pride ino najde dve globoke gadove (kazhje) pike, roko pa she vſo zherno, ter ſposna de ſe mora roka bres odloga odrèsati, kar ſe je tudi sgodilo. Popoldné pride ozhe ˛Simonizh s' duhovnikam neſrèzhniga ſina objiſkat, ino najde ravno tiſto roko, ki ga je svezher poprej is hiſhe potiſnila, mertvo na misi, ſina pa bledina ko ſmert v' poſteli leshati. „O Bog, isdihne ozhe, kako ſtraſhne ſo tvoje ſodbe!“ „Pa tudi miloſtlive, pravijo duhovnik; on hozhe, naj bi vaſh ſin ſvojo krivizo ſposnal, ino ſe poboljſhal.“ Roka je prekleta, ki ſe loti ſvojga ozheta.
