Stran:Slomsek Zivljenja srecen pot.djvu/242

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana

djal, to je podoba neſrézhniga Adama, ktérga je Bog is raja potiſnil. Isſlezhimo ſtariga Adama, ino oblezhimo Jesuſa Kriſtuſa.“ — ˛Shel je neki dan memo travnika, kteriga pol ſo ſvinje gerdo rasrile, pol je pa bilo lepo seleniga, kjér je vſe polno duſhezhih roshiz zvetelo. „Le poglejte, je djal ſv. Martin, rasriti travnik (ſenoshet) nam kashe podobo gerdiga, nezhiſtiga zhloveka; lepo selen ſenoshet pa, veſ roshiz ozveten, nam kashe lepo diviſhtvo ſvete zhiſtoſti. O deviſhtvo (fantiſhtvo), kako ſí lepo, kako ſi ſrezhno, kako ſi vredno gledati Boga! Tebi ni enake rezhí. Roshize kakor ſvetle svesde tebe lépſhajo. Blagor mu, kdor te ima, ino te sveſto varje.“ — Takih ſvetih pogovorov, mladenzh, ſe po ſvojih potah navadi, tako boſh moder ino ſrezhen mosh.

Vuzhenzi ſo ljubili ſvetiga Martina kakor otrozi ſvojiga ozheta; in kedar je v' ſvojim 84tim leti na ſmertni poſteli bil, ſo ſe milo plakali, ino sdihovali rekózh: „Kaj naſ boſh ozhe sapuſtil? komu naſ boſh ſrote isrozhil?“ ˛Sv. Martin pa je molil: „O Goſpod! alj ſim ſhe tvojimu ljudſtvu potreben, tako ſe dela ne branim. Naj „ſe tvoja volja sgodi.“ — Navsnàk je neprenehama leshal in molil; hotli ſo ga torej na drugo ſtran poloshiti; on pa je djal: „Najte, de le v' nebeſa gledam, naj ſe moj duh totaj ravná,