mu svunaj ſedajniga Zela [1] na kraji, kjér ſhe sdaj ſvetiga Makſimiljana zerkviza ſtojí, glavo vſékajo, v' leti, ki ſe je piſalo 284. Poboshne Zelanke ſo njegovo ſveto telo ſkriváje pokopale, ino ſhe kashejo ſtudenz, kamor ſe je njegova ſveta glava satakala. — Naj bi ſe vſi ſlovenſki mladenzhi ſvetiga Makſimiljana ſpomnili, in kakor on ſvojo domovino ljubili; pa ſe tud' tako noſili, de bi bili ſvojih domazhih krajov ſrezha ino zheſt!
Vſmilen Jesuſ je ſvoje rojake toljko ljubil, de ſe je milo nad njimi rasjokal, videti njih terdovratnoſt ino prihodno neſrezho. Tudi ſv. Pavl je sheljel savershen biti sa ſvojo rodovino, njo isvelizhat. Ravno on govorí: „Kdor sa ſvoje in slaſti domazhe ne ſkerbí, je véro satajil, ino je od nevernika hujſhi.“ I. Tim. 5, 8.
Vſak rojak, ki v' ſvojih shiljah ima shlahno kri, sa Boga in domovino vmerje in shiví.
- ↑ Zele je ſtaro rimſko meſto, ki je ſvoje dni ſhkofa imelo. Bilo je nekdaj veliko ino imenitno, alj ſovrashniki ſo ga rasſuli; le ſhterti del ga sdaj ſtoji. V' ſtarim gradi, ki ſe gorno Zele imenuje, ſo pred nekaj ſto letiui mogozhni knesi alj grofje goſpodariii ino veliko ſlovenſke deshele v' ſvoji oblaſti imeli. Le kratka je bila njih poſvetna zhaſt ino obláſt.
