isvoljili. Bil je po tem veliki ſhkof v' Milani na Laſhkim, ljubesnív ozhe ino ſkerben paſtir ſvojih ovzhíz. Neprenéhama je vérne vuzhíl lepiga sadershanja, in jih ſvaríl, de bi s' poſvetnoj dobrovoljoj Boga ne shálili. Ker ga pa niſo Milanzhani vbógali, jim je ozhitno napovedal, de bo prilhla ſhíba boshja nad nje; kar ſe je tudi sgodilo. ˛Straſhna kuga je vſtala, ino velik pomôr je bil po zeli Milanſki okoljzi. V' tej veliki ſmertni nevárnoſti ſo poſvetni poglavarji bres pomude is meſta sbéshali, ravno oni, ki ſo popréj ljudſtvo v' pregreſhne dobre volje napeljovali; ſv. Karol pa ſvojih ovzhíz ni sapuſtil. Dni in nozhí je premolil, poſtil ſe ino delal sa grehe ſvojiga ljudſtva ojſtro pokoro; prozeſje vodil, ter kriſtjane opomìnal, jeso boshjo tolashiti. Huda lakota je bila po meſti, ker ſo premoshni vezh del pobégnili, vboshni ljudjé pa oſtali; vſe je rasdajal, tudi laſtno poſtel predal, ino na golih deſkah (dilah) je leshal, vbogim pomagat.
Kedar je kuga hénjala, poklizhe ſvoje ovzhize, naj bi ſe Bogu sahvalili, ino jih ojſtro opomínja, ne drashiti viſhej jese boshje, ter pravi: „Vaſhe abotne dobrovolje, ki jih poſebno o puſti imate, ſo veliko krive, de je Bog ſhibo kuge nad naſ poſlal; ino zhe ne bote takih rezhí opuſtili, ki ſe
