12. ˛Sv. Felikſ.
˛Srezhen kmetiſhki hlapez.
˛Srezhen kmetiſhki hlapez.
V' laſhki desheli bliso Rima je ſv. Felikſ ſvoje ſtariſhe imel. Niſo bili premoshni, pa bogabojezhi, kakor tudi on njihov ſin. Bil je ſhe otrok, ino je shivino paſil, ter ſi v' tihi ſamoti na neko drevo krish sareshe, pod drevo poklekne, in zele ure lepo moli. Ker drugih molitviz ne sna, ſvet ozhenaſh, zheſhena ſi Marijo, véro ino zhaſt bodi Bogu Ozhetu i. t. d. vezhkrat ponoví. Premiſhluje lepo nebó, zherno semljo, roshe na polji, ptize pod nebam ino ribize v' vodi; vſe rezhí mu kashejo dobriga Ozheta, ki jih je ſtvaril. — Tako lehko ſlushi vſak zhlovek Bogu; ino zhe ravno brati ne sna, zelo ſtvarjenje sa bukve imá, is katerih velizhaſtvo boshje ſposnuje.
Ko je Felikſ sa teshke dela terden israſtil, k' nekimu premoshnimu goſpodarju ſlushit gre, ino njega polje obdeluje. Ker po dné moliti vtegnil ni, je po nozhi molil, ino vſak dan k' ſveti maſhi ſhel, pa vſelej ob takim zhaſi, de ni ſvojga dela samudil. Poſebno rad je terplenje Kriſtuſovo premiſhloval, ter mu je ſvojo terplenje isrozhal. V' ſvoji bogabojezhnoſti ſe pa ſv. Felikſ ni kiſlo dershal; on je bil krôtek, prijasen ino vedno dobre volje. V ſlabe tovarſhije hodil ni, pa tudi ni toshil zhres druge; ino zhe ga je kdo, de je ſvetník, sanizhoval,
