Tudi neſramne shenſke ſo sa njim lasile, to de nedolshen mladénzh ſhe nobene pogledal ni. Pergodilo ſe je, de ſe ga neka neſramenza v' goſtilnizi (oſhtaríji) loti. Kedar ji vbeshati mogel ni, na veſ glaſ savpije: „Rasbojniki, tatjé ſo tukaj; pomagajte!“ Na to je ona isbéshala. — Tako naj vſak poſhten mladenzh ſvojo nedolshnoſt varje! Fantje pa, ki ſe radi sa voglam pomíkajo, po hiſhah lásijo, ino ſe po kotih potíkajo, tergajo angelſko oblazhilo ſvete zhiſtoſti. Oſhtarije (litushi alj taberne) ſo bile ino bojo mladenzham nevarnejſhi, ko tolovajſke jame.
˛Se sapelivimu ſvetu vmekniti, ſi je ſv. Bernard Marijo devizo sa ſvojo ljubo mater isvolil, ſe njej poſebno isrozhil, sapuſtil poſvetno shivlenje ino ſe je v' ſveto ſamoto k' bogabojezhim duhovnim podal. Teshko mu je to hodilo. Bratje, snanzi ino prijateli ſo mu branili, ino ſe sa njega jokali; tudi on ſe je sa nje jokal, ter jim golfijo ino nevarnoſt poſvetniga shivlenja toljko shivo popiſal, de tudi oni ſklenejo jiti sa njim v' ſveto shivlenje. Kedar ſe bratjé is doma odpravljajo, rezhe ſtarejſhí mlajſhimu, ki bi imel doma oſtati: „Vſe naſhe premoshenje naj tvoje bo; mi pa gremo v' ſamoto.“ Mlajſhi ſilo shaloſten odgovori: „Vi ſi nebeſa isvolite, meni pa semljo puſtite; ta delitev ni po pravizi!“ V' kratkim je ſhel tud on sa njimi. Poſlednizh ſhe ozhe h' ſvojim ſinam v' ſveto drushino gré, kakor tudi Umbelína Bernardova
