Stran:Slomsek Zivljenja srecen pot.djvu/15

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Oche nebeſki ſvojim otrokam daja, ki radi sgodaj vſtájajo. Truplo saſpanza je vèdlo ko puhla repa, ki je sa nizh. Bolesen poſtele jiſhe, in ſe nar rajſhi tiſtiga prime, ki po nozhi bres potrebe bedi, po dnevi pa dremlje alj zlo leshí. Le kdor sa rano (sgodaj) vſtaja, ſe bolesni brani, in sdravje ohrani. Tudi ſveta zérkev lepo opomina: „Ne bodi vam saſtónj vſtati pred ſvitam, sakaj Goſpod je obljubil krono tem, ki (sgodaj) zhujejo.“

4. Hozheſh biti ſrezhen ino sdrav, délaj pridno, kar je prav. Nevarna je per deli ſe pregnati, pa ravno tak ſhkodjivo je tudi prasnovati. Sheleso rija ſné, lenoba pa mlado telo, ako prasnuje. [1] ˛Stojezha voda signije, zhe nje veter ne premaja, truplo pa ſperhní, ki ſe od dela ne ſputí. Mladenzh, zhe boſh pridno delal, boſh tudi ſladko ſpal, hude ſenje te ne bojo budile; jeſti ino piti bo tebi diſhalo, ne bo te tíſhalo, kar boſh savshil. Lize tvoje bo rudezhe ko rosha, mozhno kakor dob (hraſt) bo tvoje telo.

  1. V' nekim velikim meſtí je berázh sa zeſtoj ſedé vbogajime proſil. Ljudje ga vpraſhajo, kaj mu je? „Mene je ſram ino ſtrah ſvojo bolesen povedati.“ s' tem beſedami jih je odpravljal. Poſlednizh pride imeniten goſpód, bolnika ogleda, ino ker bolezhine ne najde, vkashe ſvojimu hlapzu berazha pretepſti, ako ne pové, kaj ga boli. Berazh perſilen isdehne: „Oh moja bolesen ſe mi je po vſih koſtéh mojiga shivoto raslesila; eni ji pravijo lenoba, drugi gniloba.“