Oh kako nevarno je sa mladenzha, ki je prebriſane glave, pa ne ponishniga ſerza; napuhnesha ſe vſe pregrehe lotijo. — Mladi Avguſhtin sazhne po dobrih voljah hoditi, ino ſe s' shenſkim ſpolam snaniti; nedolshnoſt v' njegovim ſerzi vmíra, in boshji ſtrah ga sapuſha. Veſ poſvetnih miſel in neſpodobnih shelj ne porajta opominvanja ſvoje matere, ne poſluſha opomnize ſvoje veſti, in Bog dopuſtí, de ſe pravo vero sapuſtivſhi Avguſhtin v' krivo véro smoti. — Mladenzh, ki ſe neſramnih ljudí ne varjeſh, v' nevarne kraje sahajaſh, vidiſh, kamo boſh sajiſhel! Oſtudna ljubesen bo ti pamet ſkalíla (omôtla), boshja roka te sapuſtila, de boſh vèro tajíl, duſho in truplo pogubil. ˛Srezha tvoja, ako ozheta alj mater imaſh, ki te vredno ſvarijo, molijo ino ſe sa tebe ſolsijo, kakor ſv. Monika sa ſvojga ſina. — Dni in nozhi ſe je mati sa-nj prejokala, in kedar ſi she vezh ſvétvati ne vé, gre bogoljubniga ſhkofa proſit, naj bi rasvajenga ſina poſvarili. Moder ſhkof shaloſtni materi odgovorijo: „Ne obvupaj, shena! ſin, ki ſvoji materi toljko ſols veljé, ſe ne bo pogubil.“
Avguſhtin mozhno prebriſan, pa tudi ſhtimán, ni le ſam pravizhniga pota sapuſtil; ſam sapeljan je tudi drugih tovarſhov sapeljal, kakor teshek kamen, ki ſe po bregi satozhi, tudi drugih kamenov ſproshi, de ſe sa njim potozhijo. Priſhel je v' Rim, is Rima v' Milán mlade ljudi poſvetne sagovornoſti vuzhit. Vſiga je imel
