kríshati obſodi, naj bi kakor njegov Goſpod krìshan vmerl.
Po poti k' ſmerti perpravlen krish od dalezh vgleda, in ga veſelo posdravi, rekózh: „Oblagi (ſrezhen) krish, ki ſi ſvojo lepoto od vudov Goſpodovih prijél, dolgo ſim te sheljel, neprenehama jiſkal. Míren ino veſél k' tebi pridem; vsemi me ismed ljudí ino isrozhi mojimu vuzheniku, naj me on po tebi prime, ki me je na tebi reſhil!“ Oh, kaj vſe shiva ljubesen v' Jesuſa premore! tudi nar ſtraſhnej martro v' veſelje premeni, in je mozhneji ko ſmert.
Dva dni je ſv. Andrej shiv na krishi viſel ino ni do sadne ure nehal ſveto véro Jesuſovo osnanovati, ter je sa ſvoje morivze molil. Ljudém ſe nedolshen apoſtel vſmili, hozhjo ga poſilim isſneti; Andrej je pa le proſil: „Goſpód! ne naj ſvojiga ſlushavnika is krisha vseti; vsemi me raj ti k' ſebi; ſaj je she zhaſ, de k' tebi pridem.“ Tako je lepo vmerl.
Oh, naj bi mladenzh tudi ti le nekoljko ljubesni Andrejove do Jesuſa imel, radovoljno bi vſe ſvoje krishe ino teshave ſvojiga ſtanu preſtál, kakor naſ Kriſtuſ ſam opomina: „Ako hozhe kdo sa meno priti, naj satají ſam ſebe, ino vſak dan ſvoj krish sadene ino naj gre sa meno.“ Luk. 9, 83.
