mladenzh tudi ſrezhen biti, isvolj ſi v' ſvojih mladih letah dve nar potrebnej drushize; bogabojezhoſt in pridnoſt; one bote sveſte tovarſhize tvoje po poti prave ſrezhe; vſe drugo prave ſtanovitnoſti nima.
Tiſti zhaſ niſo v' Milani ſhkofa imeli. Duhovſhina ino ljudſtvo ſe v' veliko zérkev sberó, noviga ſhkoſa isvolit. Ambrosh, deshelſki oblaſtnik, pride mir ino ſpravo oſkerbét. Ravno ljudi lepo k' temu opominja, in neki otrok ſe v' zerkvi saglaſí: »Ambrosh naj bo naſh ſhkof!“ Vſe sberaljſhe to poterdi ino njega isvoli. On ſe je pa tiga preſtraſhil, ino je hotel shéshati; alj niſo ga ispuſtili, dokler ni bil poterjen ino sa ſhkofa poſvezhen. — Tako neſkonzhno moder Vishar nekimu oralo, drugimu kelh, tretjimu kraljevo palizo v' roke da; nekdaj pa vſim ſvet raj odpro, ki po ſvojim ſtani sveſto Bogu ſlushijo, kakor je ſv. Ambrosh ſlushil.
Veliki nameſtnik boshji bil je ſkerben duſhen paſtír. Neprenehama je ljudi vuzhíl, veliko ſvetih bukuv ſpiſal, mnogo greſhnikov poboljſhal, pa tudi veliko hudiga je preterpel sa boshjo zhaſt ino sa isvelízhanje ſvojih ovzhiz. Na ſmertni poſteli ſo ga prijatli proſili, naj bi ſi ſhe shiveti nekoljko zhaſa od Boga isproſil. ˛Sv. Ambrosh jim odgovori: „Niſim med vami tako shivel, de bi me morlo bíti ſram ſhe nekaj zhaſa per vaſ shiveti; pa ſe tudi ne bojím vmréti, ſaj imamo Goſpoda dobriga.“ — ˛Srezhen, kdor tako
