rezhi le toliko poſlushimo, kolikor nam pomagajo, ſe s' Bogam bolj in bolj ſkleniti. — V' vojſki ſta ſi kraljéſtvo boshjo ino kraljéſtvo téga ſveta; mi ſmo njih bojovavzi. Ako goljufni ſvet zhloveka drugazhi sapeljati ne more, mu ſvoje dobrote ponudi. Kdor ſe tajiſtim poda, ſe ravno po tém njemu v' ſushnoſt predá, sakaj: „Kjer njegovo blagó, je tudi njegovo ſerzé.” (Mat. 6, 21.) Poſvetnimu blagu ino Bogu pa ſlushit' mogozhe ni.
Sa to je sapuſtil Janes ozhetov dom, ſe odpovedal vſim poſvetnim dobrotam, noſil shimaſto oblazhilo, s' jerménam opaſan; ni pil vina poſvetne mozhi, ne medize semeljske ſladnoſti; ojſtro v' samotni puſhavi je snivél, de bi toliko sveſtej ſlushil Bogú, koliko bolj ſe je odpovedal goljufnimu svetu. Ravno ta njegova sdershnoſt je bila perva svesda njegove ſvetoſti, sa katere voljo je Kriſtuſ njega nad vſe ſinove povsdignil, katere je kdaj na semlji mati rodila.
Teshko ſzer poſvetneshu hudi, to sapuſtiti, kar ljubi; lehko pa je bogoljubni duſhi ſe tvegati vſiga, ako ſe ſpomni Jesuſove obljube, ki pravi: „Vſaki, kteri bo sapuſtil savoljo mene poſvetniga kaj, bo ſtokrat toliko prijél, ino vezhno shivlenje poſédil.“ (Mat. 19, 29.)
Druga svesda pravizhniga je sveſtoba v' svojim ſtanu, je sveſto ſpolnenje ſvojih dolshnoſti; le ona daja zhloveku pravo vrednoſt. — Zelo vſtvarjenje je uri podobno, katero je moder mojſter naredil. De pa ura dodro tezhe, ſe mora sveſto obrazhati vſako kolo.
Tudi Bog je ravno tak vsakimu zhloveku ſvoje opravilo odkasal, ino zhe bi vsaki ſvoje sveſto dopolnil, kako dobro na ſveti bi bilo. Alj sdaj eden ſvoji dolshnoſti odſtopi is sanikarnoſti, drugi sa poſveten dobizhek, tretji ſe boji hudobnih samére, ino dokler en ſam ſpodleti, veliko drugih neſrezhnih nareja.
Bati se je potreba Bogá, ne pregréſhniga ſvetá, in sveſt. kakor ſv. Janes, ſvojimu ſtanu oſtali. On ſe ni bal, imenitnim fariséjam ſe sameriti, ozhitno je njih hudobijo ſvaril; ni ſe bal neſramnimu kralju preſheſtvanja ozhitati. Rajshi on ohrani v' jezhi sveſtobo ſvojiga ſtanú, kakor bi vshiral per kraljevi
