podá, kakor naſ ljubi Jesuſ v' denáſhnim ſv. evangelji uzhi.
I.
V. 5. Na ſvéti je naſhe kratko, révno shivlenje, kakor teshaven delavnik. Vſi ſmo delavzi nebéſhkiga Goſpodarja, ino kedar ſvoje delo dokonzhamo, naſ on svezher nasaj poklizhe, vſakiga po ſvoje plazhilo. Rad ſe poverne vſak priden delavez k' ſvojimu goſpodu, kakor ſe je odpravljal Jesuſ naſh - isvelizhar k ſvojimu Ozhetu, ki je nekoliko pred ſmertjo ſvojim uzhenzam rekel: „Glejte, jes grem k' temu, kateri je mene poſlal, k' ſvojimu ljubimu Ozhetu." Veſéle ſo bile te beſede sa Jesuſa, ſilo - shaloſtne pa sa njegove uzhenze.
V. 6. Dokler ſe zhloveku dobro godi, zhudno rad posabi, de tukaj ne more vſelej tako biti: shé vſaka miſel na preminózhoſt njemu veſelje greni. Tudi apoſtelne, ki ſo tako radi, de nizh raji, Jesuſa imeli, je tolika shaloſt obſhla, kedar je od njih ſlovo jemati sazhél, de ga ſhé vpraſhati niſo mogli, kam hozhe iti; le od shaloſti ſo vſi ſterméli.
V. 7. Pogoſto ſi pa zhlovek ſvojo laſtno ſhkodo sheli; velikokrat ſe ſvoje ſrezhe boji, ako ſe s' vſim boshji volji ne vklone. — Taka je tudi s' Jesuſovimi uzhenzi per njegovim odhodi bila, ki bi bili radi njega vedno per ſebi imeli. „Sakaj ſte tako shaloſtni? sazhne ljubesnivi Jesuſ ſvoje pobite jogre pogovarjati. Reſnizo vam povem, sa vaſ je bolje, da grém, ino vaſ ſkos ſvoj odhod ſhe bolj preſkerbim. Zhe per vaſ oſtanem, ſv. Duha, ki vam bo toliko dobriga perneſil, k' vam ne bo. ˛Svét ne bo mene prav ſposnal, tudi ne vaſ, mojih osnanovavzov, ino te ne bo ſpreobernil. Ako pa grém, vam bom poſlal pomozimika. On bo vaſ tolashil, vaſ rasſvetlil, ino vſiga poduzhil; vaſ ſerzhne ſtoril, kraljeſtvo moje ſvete vere shirati, moje ſovrashnike premagovati, ino ſvet ſpreoberniti." Enako tudi naſ Bog mnogokrat v' velike britkoſti sadeti na, naſ shalovati puſti, kakor bi naſ bil sapuſtil. Alj sa naſ je bolji shaloſt ino teshava, kakor biti bres vſiga terplenja; sakaj le is bridkoſti ſladko veſelje persori. Kakor je sapuſtil Jesuſ v' shaloſti ſvoje uzhenze, pa jim njih
