ſovrashno ſerze, nar reſnizhnéji beſede na lash poſlavljati, ino nar boljſhi déla na hudo isvrazhati. Alj pravizhen mora ſtanovitno ſvojo nedolshnoſt, kakor Jesuſ, prizhati.
V. 54. Nikdo ne more biti ſam ſebi prizha. „Ako bi ſe jes ſam ſhtimal sa boshjiga ˛Sina, pravi Jesuſ, ſprizhati bi pa ne mogel, bi bila vſa moja imenitnoſt prasna. Vi pa vender vidite, kakoſhne zhuda meni Bog dopernaſhati daja: sa to je on moj Ozhe in moja prizha, de ſim jes njegov ˛Sin , kar je po prerokih she tako ozhitno povedal. — Ako vi tedaj njegoviga prizhovanja ſposnati nozhete, tudi njega ne posnate. Jes pak ga posnam, ino vaſ moram njegovo ſposnanje uzhiti; zhe bi pa téga ne ſtoril, bi bil ravno tako lashnivz, kakor ſte vi. Glejte! Abraham, ki ga sa ſvojiga ozheta imate, ſe je she dolgo mojiga dné veſelil, de bom priſhel sa Meſija, odreſhenika, ino kedar je bil njemu moj prihod rasodét, ſe je preſerzhno rasveſelil. Sakaj pa ſe vi nad menó shalite?“ — ˛Slaba je, ſe s' imenitnimi ali shlahnimi ſtariſhi ſhtimati, ſam pa malo veljati, kakor ſo Judje navado iméli.
V. 57. Lepo jim Jesuſ pové, kdo je on; alj Judje ſe s' vſo Jesuſovo modroſtjo pregovoriti ne dajo. Shé pa le druga lash, ſo rekli: „Kako bi bil ti s' Abrahamam na ſvéti, kateri je she bliso dva tavshent lét vmerl, ti ſhe pa nimaſh petdeſet lét?“ „„Ne ſodite mene sa ſamiga zhloveka, po katerim ſhe nimam pétdeſet lét, jim Jesuſ ſpet odgovorí, ampak, de véſte, kdo ſim, vam na ravnoſt povém: Préden kakor je bil Abraham, ſim jes, boshji ˛Sin od vekomaj.““ — Judam je beſede smankalo. Kér niſo drugiga vedli, sazhnejo kamenja pobirati, de bi v' njega luzhali; Jesuſ pak je sginil is med njih, de ga vidili niſo. Na ravno té ſpomin ſe tudi doneſ bridke martre sakrivajo. — Glejte, tako délajo hudojesizhniki: oni lashejo, preklinjajo, in sadnizh ſe she pravizhniga s' rokami lótijo. Pa tudi nedolshen ſe naj, kakor Jesuſ, sagovarja in prizha. Kader pa vidi, de vſe nizh ne pomaga, vgene ſe s' Jesuſam naj. Tako ſe brani, tako ſe ſkerbi sa poſhtenje.
