XXI. Druga poſtna nedélja.
Od duhovſkiga shivlenja.
Od duhovſkiga shivlenja.
Jesuſ ſe na gori ſpremeni. Mat. 17, 1—9.
Kdo bi verjel, de je med nami, ki ſkupaj shivimo, ſe gledamo, delamo, ino govorimo, de je med shivimi na semlji toliko mertvezov. Oni ſzer na trupli shivijo, pa na ſvoji duſhi ſo mertvi; sakaj vſaki zhlovek imá dvojno shivlenje: teleſno, po katerim njegovo truplo — duhovſko, po kalerim njegova duſha shivi. Ako ravno duhovſkiga shivlenja s' teleſnimi ozhmi ne vidimo, nam ga vender Jesuſ, naſh nebeſhki uzhenik, v' ſvojih naukih raslaga, ino v' deneſhni ſv. evangeljſki pergodbi tajiſtiga podobo pokashe, kako velizhaſtno de je.
I.
V. 1—3. Shé bliso terplenja, ktéro bo tudi njegove ljubesnive apoſtelne plaſhilo, jim hozhe preden ga bodo vmirati gledali, enokoliko ſvojiga velizhaſtva pokasati ino obzhutiti dati. Vseme ſvoje nar perve tri apoſtelne, ino v' ſtran na viſoko goro jih s' ſebó peljá. Na goro pridejo, moliti sazhnejo. Veſ samaknjen moli Jesus pred njimi, ino ſe sazhne svetiti. Obras njegov kakor ſonze ſija, kakor beli ſneg se njegovo oblazhilo svetli. Le ena ſvetloba ino gola zhaſt ga je: njega gledali je nebeſhko veſelje. — Oj glejle, duſhe moje! kaj vſe molitev ſtori: semljizhana k' nebesam povsdiguje ino vſiga prav po nebeſhko ſpremeni. Kdo bi ne shelel tako moliti, v' tako nebeſhko druſhno priti, kakor Jesuſ med Moseſa ino Elija, ki ſta ſe njemu v' nebeſhki zhaſti vſa ſpremenjena perdrushila. — Moseſ, ſtari pravizhen boshji mosh, vajvoda ino poſtavodajz isvoljeniga Israelſkiga ljudſtva, kateri je toliko lepiga od Jesuſa odreſhenika per petnajſt ſto let napréj
