II.
1. Zhlovek je po ſtorjenim grehi k' teshkimu délu obsojen: „V' puti ſvojiga obrasa, tak je sgovoril pravizhen ˛Stvarnik pervimu ozhetu, boſh jedel ſvoj kruh.“ ˛Skos greh je ſvojo svelizhavno ſrezho sgubil, ſkos délo ſi jo mora s' boshjo pomozhjo sopet perpraviti, ſovrashen gréh satréti, ino tak v' ſvoje isvelizhanje priti, dokler njemu Bog po vſim ſtvarjenji veléva: „Zhlovek, komaraj, ino jes bom tebi pomagal !“ — Bog nozhe, de bi zhlovek zelo ſvoje shivlenje bres déla bil, ino zelo vezhnost bres plazhila oſtal; sa to govori denaſhen ſv. evangelj, de klizhe ino najéma, kakor ſkerben goſpodar, o rasnih urah ljudi sa delavze v' ſvoj vinograd. — Kako velika je dobrota ino miloſt naſhiga goſpod Boga! Vſakimu zhloveku, v' ſlednim ſtani, je dal on ſvoje talente: mozh ino priloshnoſt, de bi s' njimi, kakor sveſt hlapez, barantal, veliko pridobil, ino enkrat na rajtingi veliko plazhilo prijél. Sa to pa tudi ni zhloveka, ne ſtana, de bi délati dolshen ne bil. Naj bode bogat ali vboshen, naj bo goſpód ali kmet, truditi ſe mora ſam sa ſebe, pa tudi drugim dobro ſtoriti, ako hozbe vezhno plazhilo prijéti.
Neſkonzhna je ozhetna ſkerb naſhiga goſpod Bogá, ki ſe ne navelizha, naſ vabiti v' ſvoj svelizhanſki vinograd. On naſ klizhe ſkos ſvoje ſlushabnike, ſkos dobrote, katere nam daja, ſkos nadloge, ki nam jih poſhila, ſkos ſvojo gnado, ſkos katero naſ v' naſhim ſerzi budi, de bi nam le samogel dati enkrat vezhno plazhilo. Kako velika pa je naſha samuda, s' katero ſe ne navelizhamo njegovimu ſv. glaſu ſe vſtavljati ino ſe sogibati pravizhnih dél, dokler stojimo na ſhirokim ino velikim tergi ſvoje lenobe!
2. Bres déla ſtojijo, kakor lenuhi, vſi tajiſti, ktéri ſebi nobeniga praviga ſtana ne sberejo, ſe nobeniga déla prav ne primejo. Oni delajo ſebi krivizó, revſhino ino ſromaſhtvo, zakaj: „Lenuha glad vmorí, kér nozhe delati njegova roka.“ (Hrip. 21, 25.) Lenoba vmori njihovo duſho ſkos ſkuſhnjave, katerim ſe s' délam ne branijo; sakaj oni ſo ſtojezhi vodi podobni, katera ſe vſmradi ino
