jilu, kakor ſi dosdaj ſholar vajen bil. Oh, zhe to opuſiiſh — bo tudi Bog tebe sapuſtil.
Dosdaj ſi bil moje farno dete, sdaj greſh med ptuje ljudí. Ozhe ino mati ne bojo viſhej sa tebo gledali, bo pa gledal vezhni Bog. Njega ſe boj! — Dva pota ſe tebi sa napréj odpreta — na pravo alj na levo ſtran, ſtesa pravizhnoſti alj pa zeſta pregreſhniga shivlenja. Oh, ljubi Tonej! varji, de ſi ne sajdeſh. Ako bom v' kratkim ſliſhal, de ſi vmerl, pa lepo nedolshen, ne bom shaloſten, ſaj bom prijatela imel v' nebeſah; zhe pa svém, de ſi ſe smotil ino iſpridil, bom jokal sa tebe, naj bi ſi bil ſhe tak imeniten goſpód. Nikolj rezhi ne ſméſh, de ſi bil moj uzhenz — moj priden Tonej.“ — Tako poſhteno ſo ga odpravili, mu tudi zhedne bukvize dali, naj bi jih vezhkrat bral, ino pomnil njihove nauke.
Radi ſo jih priſhli objiſkat, ki ſo po drugih ſarah ſlushili alj ſvoj koſz kruha imeli; in naj ſo ravno bili ojſter goſpod in hud uzhenik, ſo jih vender vſi pravizhui ljudje veliko obrajtali, rekozh: „Goſpod ſajmoſhter ſo vender le naſh ſkerben ozhe.“
D. Piſanja tretja vaja.
Ob devetih ſholarji sopet piſhejo. Tiſtim prav gladko od rok gre, ki ſo ſe v' prasnikih pridno doma vadili. Goſpod uzhitel jih pohvalijo, ino rezhejo:
„Doneſ bomo male piſmenke dogotovili. Kar je ſredniz ino sgorniz, she koj zhedna piſhete. Sdaj pa ſpodnize dobro poglejte.
˛Spodnize imajo ſteber, ki ſe prav rahlo s' tenko liko od ſpodne ſredne riſe do sgorne sazhne, od sgorne ſredne riſe do nar ſpodne pa gladko potegne (|) [1] Tako ſe: p, p naredi. — Druge imajo ſtoko ſpodnizo, kakor napeto sanko, ki ſe na vdol
- ↑ Siche I. Tabelle Nr. 3.
