otroke rediti, jim poſebno sa potreben nauk ſkerbéti, ker jim le tiga blaga nihzher vsel ne bo. — Pa tudi otrokam ojſtro saterdijo ſtarejſhe lepo imeti. Po raskladanji ispraſhujejo. Vſa zérkev jim odgovarja, de je veſelje ſliſhati. Ob konzi jim kratko poveſt povedo, kako ſta ſe ozhe ino ſin tepla. Hudoben ſin sgrabi ozheta ino ga do praga pervlezhe. „˛Stoj, hudoba! — neſrezhen ozhe savpije. — Ravno do tod ſim bil tudi jes ſvojga ozheta savlekel.“ ˛Sin pa ſvojga ozheta ni poſluſhal, ter je dopolnil, kar ſiraſhen pregovor pové: „Kdor ozheta do praga pervlezhe, nja bojo otrozi zhres prag ſunili.
Po kerſhanſkim nauki ſhe nekaj potrebnih reſniz molijo, ljudje pa sa njimi. Konzhaje péſem po kerſhanſkim nauki saglaſijo, rekozh: "˛Srezhen, ſrezhen, kdor ohrani i.t.d. [1] ˛Sholarji, ki ſo péſem she snali, per ſvojih ſtranſkih altarjah prav glaſno pojó. Per vezhernizah je vſa zerkev le eno gerlo, ker sazhno: »Perpognijmo ſe kriſtjani i. t. d. [2] Po vezhernizah ſe je dalezh krog zhulo, kako ſi domo gredé novih peſem vberajo, ino ſe jih od ſholarjev uzhijo. V' dveh alj treh nedelah je novo péſem she vſa ſara péla. — V taki ſari je veſelje!
V.
Pridna holarja,
doma krégana.
Pridna holarja,
doma krégana.
Blashe ino Neshiza na vezher k' domu pripôjeta, ter dopovedati ne moreta, kako je bilo v' ſholi veſelo. Ozhe vkashejo Neshizi, naj materi per kuhni pripomore, Blashe pa kravzo oſkerbí. Po vezhérji vſih zhvetero poklekne. ˛Svet roshenkranz molijo, ter po vſakim odſlavku po ſari ſhegi sapojó: ˛Sveti, ſveti,
