jim vidi. Koj dobro ſo slagali, pa deklize ſkoraj bolj gladko, kakor ſantje. »Mladenzhi! — pravijo goſpod — glejte, de vaſ dekleta ne prehitijo; bilo bi vam gerdó.«
Sdaj sazhnó prav ſmeſhne beſede na tablo piſati, ki jih je vſa ſhola slagala, ino po malim prav saſtopno isrekala. Po vſakim isreki ſo jim kak lep nauk povédali. Nekoljko takih isrekov bilo je: Ja-ja. Veſte, kaj to velí? Kriſtuſ je rekel: »Vaſha beſeda naj bo ja, ja, ne, ne« — to ſe pravi, vſelej reſnizhna. Lashnive uſta duſho vmorijo.
Aj-ja. Kdo aj-ja? Dete, ki mu ljuba mati poje: Ajaj, ajaj dete moje! — Oh, koljko mati s' otrokam terpí, kako ſlabo pa otrozi materi vrazhujejo!
Ka-ſha na-ſha pa-ſha. Kaſha je otroſhka paſha, poſebno mlezhna. Pa vrele kaſhe ne jeſti!
Bob u ſte-no me-ta-ti. Ali ſe ſtene prime? Tako tudi nauk otrók, ki ſo ſvojoglavni. Take uzhiti ino pa prasno ſlamo mlatiti.
ſdrav-je dra-go bla-go. Sdravje po zurki sgine, po niti raſte; potreba ga je v' mladih letih varvati.
Lonz lon-zhnar-ja hva-li; — kedar lepo svoni. Tako hvali vſako delo ſvojga delavza.
Birt lon ta-la. Tako nemſhkutarje govorijo. Prav po ſlovenje ſe rezhe: Goſpodár plazhuje.
Vſa ſhola je bila eno oko na tablo, pa eno uho na goſpoda. Pervoſholzi ſo bili prav dobre volje. Sdaj sa goſpod kaplanam is bukviz po malim isrekajo, ter lepo s' perſtam po verſti kasbejo. Poſlednizh jim ſhe napovejo, koljko ſe naj do prihodne nedele nauzhijo.
