Rakovzhana krisham vklénejo, druge tovarſhe sveshejo; kar drugih ni vbéshalo, ſo mertvi oſtali. V' 3 meſenzih je ˛Shtefanu pravda dotekla, de bo obeſhen. ˛Slavinſki goſpod fajmoſhter ga k' ſmerti perpravljajo. Od mladih let shivljenje preiſheta, de mu na tenko pokashejo, kaj ga je na gavge perpravilo.
˛Sodno jutro ſe krog Kamnika vſe ljudi tere, ki ſo priſhli nja ſtraſhno ſmert gledat. Tudi Blashe pride is Dramlj, ker je ſliſhal, de ga neſrezhen zhlovek ſhe pred ſmertjo videt' sheli. Goſpod fajmoſhter njega k' jetniku peljajo. Rakovzhan ga ni posnal, ino bara, kaj bi rad? „Tebi pridem povedat, ˛Shtefan! de ſo ti Tomash, moj rajni ozhe, na ſmertni poſteli odpuſtili, ino mi narozhili, tebi, ako ſe snideva, to ſporozhiti, de boſh loshej vmerl.“ Rakovzhan, to saſliſhati, na ſvoje kolena pade, de shelesje saropozhe, ſvoje roke povsdigne, koljkor v' shelesji premore, ino ſe milo rasjoka, rekózh: „Sdaj vidim, de me ſhe Bog ni savergel, kér me ti toljko potolashiſh. Saupam, de mi bo Ozhe nebeſhki odpuſtil, ker ſo mi tvoj ozhe toljko krivizo odpuſtili. Gotovo jim sdaj Bog povrazhuje, kar ſim jes njim hudiga ſtoril; oni, dobra duſha, pa sa-me proſijo. Zhe bom kdaj vreden pridti pred boshje oblizhje, hozhem sa tebe proſiti, naj tebi dober Bog she na tém ſveti da, kar jes, k' ſmerti obſojen jetnik, ne premorem.“
V' tim zhaſi je ura dotekla; Rakovzhana vsdignejo ino k' ſmerti peljajo. Bridko martro v' rokah, na vosi ſedi, sravno nja goſpod fajmoſhter, ki s' njim molijo. Po vſakim kraji verſta sholdnirjev s' nabitimi pukſhami, krog nja bres ſhtevila veliko ljudi, ki ga na ſodno ledino ſpremljajo. Lepo poletno, pa grosovitno jutro je bilo, ino ſonze shaloſtno ſkos megle ſije.
Na ſodni trati Rakovzhan vſtane; ſmerten ſteber sa njim ſtoji, ino rabel ga v' ſtrani zhaka. Veſ bled je, kakor ſmert, ino put ſe mu poliva. Goſpod fajmoſhter ga obriſhejo, ter s' roko mignejo, de vſe potihne ino poſluſha. Rahlo, pa vendar saſtopno ˛Shteſan pregovori rekozh: „Moji ljudjé, ki ſte priſhli donoſ moje
