v' ſolsah potopiti, ſliſhati, de nimate dobriga ozheta na tém ſveti vezh. Kedar ju goſpod fajmoſhter potolashijo, ſi mati ſolse obriſhejo rekozh: „Bog daj rajnimu vezhen mir ino pokoj, nam, sapuſhenim ſirotam pa ſvojo pomózh, krishe ino teshave voljno preſtati, ki nam jih on poſhilja, ker naſ ljubi.“
Velikonozhen teden tudi ſtari Mlakar vmerjejo. Vdova Mlakarza goſpodarſtvo ſvojimu ſinu prepuſti, ki je she bil 2 leti oshenjen. ˛Sneha ſe s' ſvojoj taſhoj ni lehko saſtopila; torej Mlakarza v' bajtizo potegne, v kateri ſte mati Mlinarizh ino Neshiza prebivali, ino reve ſe morjo preſeliti. Mati je imela v' Hojah, neki 2 ure dalezh, ſvojiga brata. ˛Sliſhal, kaka ſe njima godi, ju k' ſebi povabi. „Ravno ſim sa ſtare dni bajto poſtavil; lehko vedve v' njej prebivate, je djal, dokler bom ſam v' njo potegnil.“ Mati ino Neshiza vsemete ſlovo, ino greſte v' Hoje prebivat, kjer je mati Mlinarizh hudo sbolela.
Blasheta je dober mosh pod ſvojo ſtreho vsel, ino mu tako ſkerbno ſtregel, de v' enih dneh sopet osdravi. Is hvaleshnoſti per tem kmeti sa paſtirja oſtane, materi ino ſeſtri pa piſhe, de je sopet sdrav inu hozhe k' materi pridti, kakor hitro bo ozhetov dolg poſlushil. Goſpodar mu da ob nedelah v' ſholo hoditi, ki ſo jo v' tersi sa rokodelne fante imeli. Nemſhine ſe je tako lepo lotil, de ſvoji materi po nemſhko piſhe. Mater je to prav veſelilo; ino kar Neshiza prav dobro ne saſtopi, greſte ob nedelah po opravili h' goſpodu uzhitelu, ki jima Blashetove piſmize radi raskladajo. Neshiza po ſlovenje odgovori; goſpod uzhitel pa napiſ naredijo, de je piſmo bolj lehko v ˛Senoshizh doſhlo.
Kako ſe je ſirotam ſhe dalej godilo, ſta ſi Blashe ino Neshiza vſe lepo piſala. Hozhemo njune piſmize [1] brati, naj vſaki prav ſposná, kako dober Bog sa ſirote lepo ſkerbí.
- ↑ Is piſem Kriſhtofa ˛Shmida.
