II.
Blashe ino Nesbiza
v' nedelſko ſholo pojdeta.
Blashe ino Nesbiza
v' nedelſko ſholo pojdeta.
Lojse oſtane per Mlinarzhih, dokler prav ne okreva. Na eni rami ſe mu je prav posnalo, kako ga je kolo prijelo. ˛Srezha, de je po simi malo vode bilo, in pa de je Blashe hitro sapernizo satiſnil. ˛Sam Bog ga je ovarval.
V' nedelo po vezhernizah pridejo goſpód kaplan ino ſholni uzhitel is ˛Slavine, kjer je fara, Lojseta objiſkat. Blashe ſe ravno k' bolnizhetu vſede ino is bukviz sa kratek zhaſ bere, Neshiza pa sa misoj shoke plete. Hitro vſtaneta ino goſpodu roko poljubita, po tem pa tiho h' pezhi ſtopita.
Goſpôda Lojseta prijasno posdravita, ki ſe jima je she pomusal. „Vidiſh, Lojse! kdo ne ſluſha, ſi ſam neſrezho poſkuſha, katira mu sa petami gre — pravijo goſpód kaplan. Boga sahvali, de niſi vtonil; pa tudi ta dva pridna otroka, ki ſta tebe ſmerti otela.“
Sdaj Blasheta pobarajo: „Kashi, kake bukvize imaſh?“ Blashe jim Navod sa nedelſke ſhole podá. „Mlakarjeva kuma (botra, gotiza) ſo jih nama sa piſanko kupili, Florjanova Bariza naj je ob nedelah brati nauzhila. ˛Saj k' vam v' ſholo hodi“ — Neshiza sgovorno pripoveduje. „Prav je tako!“ pravijo goſpod kaplan. „Poſkuſi brati od oblazhila nedolshnoſti.“ [1] Deklize koj gladko bere. „Sdaj pa ti, Blashe, od Boſhtjanzheta.“ [2] Fantizh prav saſtopno zelo poveſt prebere. Pohvalijo nju, ter velijo: „Kaſ pa de v' ſholo ne hodita?“ — „Ne vtegneva,“ odgovori Neshiza. „Po simi pomagam jes mami, Blashe pa ateju. Po
