priſhla. Zhres ene ure jo tovarſhize zhedno vmijejo, v' belo krilo oblezhejo, lep diviſhki venez is seleniga roshmarina ji v' laſe sapletajo, paternoſhter v' roke dajo, pa zheden svesek diſhezhih roshiz. Ni nje bilo drusiga, kakor koſt ino kosha; pa lepo diviſhko lize ſe ji ſvetilo ſhe na mertvaſhkim ojdri.
V' nedelo ſo jo pokopali. Na ſredi pota ravno pod Homzam ſo ji na proti priſhli. Mertvaſhka truga je bila belo pogernjena, po perti roshe perpete, na ſredi podoba krishaniga s' lepim diviſhkim venzam obdana. ˛Shtiri odraſhene deklize njene ſtaroſti, ktére ſi je ſama isvolila, ſo jo do pol pota, druge 4 do pokopaliſha neſle. Bile ſo belo oblezhene, na glavi kranzel seleniga roshmarina. Mladenzbi braterne ſo ſhli pred njoj, deklize sa njoj; vſako selen roshmarin v' rokah, deklize tudi na glavi; v' ſredi duhovni ino zerkveni ſlushavniki. Kedar merlizha v' jamo poloshijo, ſe tovarſhi ino tovarſhize krog jame vſtopijo, ino goſpod fajmoſhter jemlejo v' imeni rajne Nanike ſlovo, rekozh: Preljubi moji mladenzhi ino devize, poſluſhajte! — Prelepa rosha je med nami perzvetela, s' shlahtnim duham naſh kraj rasveſelila; kdor je njo posnal, je bil veſel. — De bi nje mersel ſever ne vmoril, pride ſkerben vertnar, nam rosho vseme ino v' lepſhi vert njo preſadi — kjer nobene sime ni — tam sdaj naſha rosha zvetſ. — Posnate vertnika? vſmileniga Jesuſa — posnate rosho? — naſho rajno Naniko, katere truplo ſmo v' materno krilo zherne semlje s-hranili, v' njivo boshjo vſjali sa vezhno shivljenje. —
V lepi nedolshnoſti je priraſtla, bila veſelje ſvojih rajnih ſtarejſhov. V 15. leti je sgubila ſvojiga dobriga ozheta, eno leto posnej ſvojo ljubo mater; ravno doneſ gre tudi ona sa njim. — Shaloſtno krog njene jame ſtojimo, ino toshi ſe nam, poſhteno devizo sgubiti; pa saupajmo, de ſe ona naſhih ſols veſeli. Blagor mertvim, ki v' Goſpodi vmerjejo, njihove dela grejo sa njimi.
Marſkdo poſvetneshov porezhe: ˛Shkoda sa ˛Svetlinovo Naniko! Bila je salo dekle, imela premoshenje;
