XXIII.
Ljubo domá, kdor ga
imá
Ljubo domá, kdor ga
imá
Na Filipovo ſo v' ˛Slavini lizitiringo imeli, Hrena ſo djali na boben, kakor pravijo, ter mu pohiſhtvo prodali. Bogatih ſtarſhev je bil; sa to ga je delati grosilo. She v' mladih letah je kupzhevati sazhél, ino ſe po kerzhmah poſedati privadil. Poſlednizh sazhne v' lotrijo ſtaviti; kar ni sapíl, je saſtavil. Pridna shenka ſe je doma vbijala, dokler je mogla. Goſpodinja onemore, ſtrehe rebra kashejo ino polje oſtaja zelina. Dolshniki pritiſnejo, Hrenovo prodajo, Hren ino Hrenovka, pa petero otrok nimajo doma. ˛Starejſhi ſin ino hzhér vſa shaloſtna v' ſholi ſedita. Goſpod uzhitel ju pobarajo, kamo pojdeta? Rasjokata ſe rekózh: „˛Sama ne véma kamo?“ Ljubo je domá, kdor ga imǎ — pravijo goſpód; pa ga mormo tudi varvati, ne vezh sapraviti, kakor pripravimo. ˛Skerben goſpodár in goſpodinja, ki imata veliko ſkerbi, vſako nedelo sapiſheta, kar ſta prijela, kaj odala; h' konzu leta prerajtata, ali ſta na sgubi alj na dobizhki. ˛Sta na dobizhki, Boga sahvalita ino ſe lehko ſmejita; ſta pa na sgubi, poſkerbita prihodno leto sgubo sameſtiti. Take bukve ſo dober kup, 3 alj 4 pézhe (pogne) popirja, pa zherzhik sa kake 3 alj 4 groſhe; vender ſo take bukve lehko tavshentov vredne. Poglejte jih!
