„Zigani ſo k' Belku priſhli, ki ſo svedili, de je hodil she vezhkrat, v' ſtar grad dnarje kopat, pa saſtónj. Pravil jim je, de ſliſhi pogoſto v' ſtarim gradi opolnozhi ropotati. Zigan ſe mu ponudi pomagat, de dnarje vsdigneta. V ſredo vezher greſta kopat, ino poslazhen kluzh najdeta. „To je kluzh, mu sazhne zigan prerokovati, ki ſe vſakih ſto let prikashe, preden dnarji zvetijo. V' petek jih bova vsdignila; to de darovati boſh ſhkrata moral. Zberniga petelina bova, sadavila, pa v' anj 7 slatov matere boshje, 3 krishevazhe, 2 polkrishavki, pa 1 zhetertinko krishano poloshila. Ako ravno takih dnarjev nimaſh, jas poſodim.“
Belk je ravno na Jurjevo vole prodal ino ziganu ſamih dvajſetk naſhteje. V' zhetertek ſe poſti, v' petek jutro v' zerkvo gre; svezher ſta pa s' ziganam do 10½ per naſ pila. Ozhe Belku branijo v' tako nevarſhino hoditi; pa je bil ſhe le prav hud. Sdaj vsemeta zherniga petelina, ki na mu vrat savila, pa dnarje v'anj saſhila, ter ſi vſtari grad ſvetita. Mi ſmo ſhli na gradiſhe poſluſhat. O pol dvanajſtih ſe tak hrup po gradi vsdigne, de ſmo vſi sbéshali. Ob enej po polnozhi perſopiha Belk malo shiv k' nam. Bled ko ſmert ſe sa miso vſede — veſ ſhmiraſt ino povalan.
Ko ſi nekoljko odehne, sazhne praviti, kako ſta v' gradi bledo luzh sagledala, kakor hitro je v' ˛Slavini ura ednajſt odbila. Zigan pravi, de ravno tam dnarji zveté. Hitro priſtopita ino na ravno tiſto meſto v' novi ſkledi petelina sakopleta.
Zigan ſhirok riſ naredi, ſin Belk ravno v' ſredo na ſkledo poklekne. Sdaj sazhne zigan nesnane molitve shebrati, kar ſe is dveh lukn sabliſkne ter bobna ino ropozhe, de ſe grad treſe ino Belk od ſtrahu trepezhe. Po tem med perſte sashvishga, de je po uſheſah svonelo, ter sazhne od vſih krajev ſtare piſkre luzhati; Belk ſhe poſiloma klezhí. Kar ſkozhijo is velike jame zherni moshjé — nekdo njih mu ſhmiraſt lonz na glavo povésne, de ſe mu po lizi zedí. Nevſmileno ga sazhno pretépati. Ko piſkar is glave vershe, in na pomózh savpije, vidi is druge jame hudiga perletcti, ki mu je
