I. PERVA ADVENTNA NEDELA.
Od dušniga spanja.
Branje iz lista svetiga Pavla do Rimlanov. 13, 11–14.
Le ene vrata so, ki v dolgo večnost grejo: naša smert; pa pola sta dva, ki v neznano večnost peljata: pervi je voska steza pravičniga živlenja v nebesa, drugi je široka cesta pregrešnosti v pekel. — Oh, bratje ino sestre moje! po kateru gremo' — »Vrata so široke ino pot je prostorna, ktrea v pogublenje peljá, ino tesna je pot, ktira v živlenje peljá! ino malo jih je, kteri njo najdejo,« govori Jezus. Mat. 7, 13 — 14. Za to sv. mati katolška cerkva adventen čas obhaja, ino nas sv. Pavl toljko glasno budí iz pregrešniga spanja vstati ino se podati na pravo pot pokore ino resničnega poboljšanja, kakor v pismi do Rimlanov beremo.
I.
1. Rim, nekajno poglavitno mesto vsiga znaniga sveta je bilo sedež nar večiga bogastva ino veličastva, pa tudi gnezdo vsih zmot ino hudobij. Za posvetno je ilo mesto vse živo, za večno je pa spalo, dokler ga niso apostelni od duhovskiga, smertniga spanja obudili ino prevobernili h pravimu spoznanju božimu ino zaderžanju pravičnimu. »Bratje! sv. Pavl Rimlane kliče — vemo, da je že ura od pregrešniga spanja vstati. Naše izveličanje se bliža vsako uro, vsak dan, ki ga po keršansko preživimo; ino zaupam, de smo verni postali ino bili keršeni.« — O naj bi tudi ta beseda za nas veljala, ino mi po pravici rečti zamogli, de smo zdaj bližej svetih nebés, kakor smo bili, ko so nas botri (goteji) od svetiga kersta prinesli! Alj veliko, veliko nas spi v noči nevednosti ino pregrehe.
