BOG DAJ SREČO! PRELJUBI VERNI SLOVENCI!
Človek ne živi samiga kruha, ampak vsake besede, ki iz božih ust pride, pravi naš ljubi Jezus. Ino kakor skerbna mati vsakmu kos kruha odloči za vsak dan, tako tudi naša sveta mati katolška cerkev odloči svojim vernim za vsako nedelo ino svetek (zapovedan praznik) dva kosa besede božje dušam v hrano: en kos iz sveliga evartgelija, drugi kos iz listov, ktire so apostoli kristjanam pisali, alj pa iz drugih bukuv svetiga pisma, kakor jih per službi božji slišmo brati.
Namestniki božji imajo vernim lomiti dušniga kruha, verni kristjani pa božjo besedo poslušati, kar nam je Kristus naročil rekoč: »Pojdite ino učile vse narode, učile jih dcržati vse, karkolj sim vam zapovedal. Kdor vas posluša, mene postuša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje.« Bog daj srečo, de bi keršanski učiteli prav učili, verni kristjani pa prav razumeli (zastopili) izveličanske nauke naše svete vere, jih ohranili ino lepo po njih živeli, rastili ne le v starosti, ampak tudi v modrosti ino v ljubeznivosti per Bogú ino per vsih pravičnih ljudeh!
Žalostno se po krajih godi, kder keršanskih učitelov ni, ki bi ljudem kruha božjih naukov lomili. »Mali želijo kruha, ino ni ga, ki bi jim ga lomil.« Ljudje so lačni svojga Bogá. V naših krajih, hvalo Bogú, je za zdaj učenikov dovolj; alj to je žalost, de ljudem božja beseda preseda — njo poslušati jim ne diši, ker so bolni na duši. Prišli so časi za nas, ktire je sv. Pavl napovedal, de ljudje zdraviga nauka ne bojo terpeli, ampak si bojo po svojih željah učenike izberali, kteri jim ušesa gladijo ino gole resnice ne povedo. Od resnice bojo ušesa odvračali, h kvantom obračali. Taka žalostna se po mestah godi, kjer poredni ljudje keršanske pridge opušajo, na komedije pa tišijo; po kmetah pa zunaj cerkve brez nauka stoje, po kerčmah alj ošterijah pa gerde vraže in zapelive marne željno poslušajo. Tako vboga duša vmira, če se ravno truplo gosti. Za to pa tudi sv. Pavl
