236
vecnosti! Moja pamet te ne zapopade, jezek ne popiše, pred tebo serce stermi. — Oh moj vsmileni Jezus, ki si se denašni dan castitno I< svojmu Očetu povcrnil, ino zdaj veličastno na desnici božji sediš, sknz tvojih svetih pet kervavih ran le prosim, kedar vdrugič velicastno prideš sodit žive ino mertve, vsmili se me. Naj de tistokrat veselo z tebo pojdem domo — k svojmu Ocetu v sveto nebo! Amen.
mmtea mm n mm wm
Od zvestobe.
Itranjc; L/. 1. lista sv. Petru apostola. %, 7 — 11.
JKaj mislite, preljubi moji, kaj cel svet skupaj derži. de se ne podere?— kaj naši cerkvi brani, de se ne izsujc? — kaj pohištvo ohrani, de se ne razgubiP — Ena sama lepa draga reč, Istiro ljudje premalo obrajtajo—preradi opustijo ino hitro zgube. Brez nje bi se sonce, mesene in zvezde v strah razletele. brez nje bi nas ta cerkev per prici zasula. Bjer nje ni, vsaka hiša — vsaka fara '— vsako kralestvo v šibrc gre. — Kaj se vam zdi, kako se ta imenitna reč imenuje? Zvestoba je njeno pošteno ime, lepa lastnost, de vsak po svo jim stani na tenko dopolni, kar je njegova dolžnost. Zvestobo nam sv. apostel Peter v denašnim branji priporoča.
I.
1. Zvest služavnik božji je sv. Peter bil, poprej priden ribič, po tem zvest poslušavc ino Kristusov tovarš, ko ga je poklical za sebo rekoč: .Modi za menoj, ino te bom ribica ljudi postavil." Samo enkrat seje bil toljko zmotiI, de je v strahih pred ljudmi svojga Gospoda trikrat zatajil. To svojo nezvestobo je pa tudi milo objokol ino je za tolj.ko zvestej svojo apostolsko službo opravljal, dokler je svojo živlenje sklenil na križi. Kavno po tem opomina tudi nas k pravi zve stobi v svojim pervim listi rekoč: »Preljubi! modri bodile; ino de vas kaj ne zmoti jnp ob modro zaderžanje ne spravi.
