- kar ſgruntat’ mogozhe ni, * kaj je ſt’riti?
- veselliti * se imamo mi.
2. Smisli, ’nu zbudi se ti, kak’shno gnado
Bug nam ſt’ry, * ne prejeti, * ne ſhelleti,
* katiro bi mogli mi: * Bug s’ nebes na ta
revne svejt * rojen bo, de b’ mogl terpet’
- ſa nas kriſte * na vse viſhe, * ja!
tudi vmret’.
3. Dalej ſmisli, kaj je tu: * na tem’ svejtu
she ni blu, * s’ naiſrezhene * Dvize ene*
na se vſel bode telo; * Bug, k’tir’ vs’ga
mogozhn je, * ratal bo slabu dete, * tok
oſnani * pot naſnani, * ke s’nebes pride.
4. K’tir’ je ſtvaril ſemlo, nebo, * k’tir’ je
vsellej bil, ’nu bo, * Krayl je veshn,*
velik, srezhn. * vse , kar je, shlishe
njemo, * vender revn bo rojen, * v’ eno
shtalo poloſhen, * ’nu s’ terplenjam, * ſanezh’vanjam
- bo napolnen.
5. Ozha svoje matere * syn bo ratal, zhudi
se! * mater ima, * ozha nima!; * tok’ Bug
zhlovek poſtane. * k’tir’ je bil od vekumej
- bo ſazel ſhiveti ſdej, * de b’ ſhivelli,
- ’nu imęili * mi svete Rej.
6. Pole! svoj’ga Stvarneka * mate bode Diviza,
