Stran:Osem inu sestdeset sveteh pesm.djvu/214

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


29. Ja! oh dusha ti se srezhna:
Tebe zhaka krona vezhna:
De b’to enkrat ſadobila,
Kaj ne? vse tu bosh rada ſt’rila.

LXIII. PESM

Od ſadnega zil’, ’nu konza tega zhloveka.

1. Zhlovek posvejtni, naumni! ſakaj se
pershel na svejt? * ſakaj, men’sh,
ozhe Bug vezhni * de imash tukej ſhivet’?
aku k’ tvojmo zil, ’nu konzo * ti
na mislesh enkrat prid’t, * ſt’rish sam sebe
k’ velk’mo norzo; k’ ozhesh vse ſ’ en
nezh ſgubit’.

2. Tvoj zil, inu konz, h’ katirmu * se ti
ſtvarjen na ta svejt, * ni tu’ veselle posvejtnu,
al kar v’ svejtu ſnash imet’: *
tud’ ni zhaſt, inn wogaſtvu, al kar je
she tak’ga vezh; * vse tu je ſares le
vwoshtvu, * le ’golfia, * ’nu ſgol nezh.

3. Zil, ’nu konz je sam Bog vezhni. * Aku
tega ti enkrat * ſadobish, oh ti presrezhni!
 * kaj ozhesh dalej iskat’? on sam je
pravu wogaſtvu, sam on zhaſt resnizhna