Stran:Krajnski Cbelarcnik Jonke 1836.djvu/77

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


tudi veliki ljubijenzi ſladkiga zhbélniga meſá, vonder ſe vlaſtovkam in paſtarizam kriviza déla, zhe ſe sa nar huji zhbélne tatize imajo, ker ſe té vézhi del le od muh in komarjev shivé, in na zhbéle malo ali pa nizh ne porajtajo.

Med zhbélnim sarodam ſo ſerſheni nar vézhi in nar nevarniſhi ſovrashniki sanje. Letí zhbéle letézhe lové, ali jih sgrabijo na bradah panjov, jih rasmeſarijo in poshró prezej na méſtu, ali jih pa prezh neſó. Zhbélar naj ſi persadeva kolikor more, pomoriti jih, slaſti pa, njih gnejsda poiſkati, in jih ognjem in vrélim kropam pokonzháti.

Oſe ſe ſizer tudi rade ſame povabijo, in ſo doſtikrat prav ſilne, slaſti v’ jeſen o hladnim vremenu, ko luknje panjov niſo vezh obſédene; pa iſhejo le bolj medú, kteri jim mende ſhe bolj perléshe ſe kakor zhbélno meſò. [1]

Tudi mravlje (bravljinzi) in pajki ſe ſmejo po pravizi med ſovrashnike zhebél ſhtéti Pervih naj ſe ſkuſhajo mravljiſha (bravljiſha), ki ſo blis ulnjaka, rasmetati, in kakor je mogozhe pokonzhati in satreti ſe; drugi, to je, pajki pa poloviti in pomoriti, kar ſe svezher

  1. Tim tizhem, ſe tako vé, de ſe tù in tam drugazhi pravi: Kamenſhzhik, kamnizhar, tudi ſkálar ali ſlegur. Paſariza, paſtarizhiza: tudi volariza.