ne more prav na tanko povedati, ker je per vſajanji gledati na kraj, kamur ſe je roj ſpuſtil. Laſtna pamet in ſkuſhnja modriga zhhélarja nar bolje uzhí to.
Ako ſe je roj vſédel na kako drevéſno véjo, in kakor dolg grojsd od nje viſi, ga je zlo lahko vſaditi. Drusiga tréba ni, kot prasin odpert panj, to de s’ sataknjeno luknjo, ſpod ravno pod nar vézhi gruzho naſtaviti, in po véji mozhno vdariti, in roj pade ob kratu v’ panj, kteri ſe mora pa ſhe tako dolgo odſpod dershati, de tudi druge zhbéle, ki ſo na tla popadale, ſpet islelé, in ſe k’ roju podajó.
Zhbéle, ki ſe med tém zhaſam na kraj, kamur ſe je roj vſédel, ſhe smiram shirajo, ſe samorejo ſpét s’ vdaram na tiſto vejo, al pa s’ vezhkratnim ogrebenjem k’ roju ſpraviti. Satém ſe panj prav pozhaſu oberne, in poſtavi prav ſpodej v’ ſénzi na ſtol, de ſe ſhe druge poſamim krog letézhe zhbéle vanj podajo; in zhes kratko zhaſa, zhe prav ſhe nektere krog letajo, ſe perneſe sapert v’ ulnják na odlozhen prodor. Zhes ene minute ſe mu luknja odmaſhi, in ſe puſtí po volji letati, in ſe ſvoje nove hiſhe veſéliti; sa malo zhebél pa, ktére kraja, kamur je roj ſedel, ſhe ne morejo posabiti,
