Stran:Krajnskazb2.djvu/37

—36—
 
Piſar.
Od mene peſem vſaka je prekleta,
Katera nima Krajnſkiga imena,
Naj ſhe tako perjetno bo sapeta.
Ljubesen poje pevzov tih Kamena,
Jesiku dela ino ſerzu rane,
V’ gerdobe ſtrela treſhi naj ognjena!
Balade od zhebelize saſrane,
De bi ſe té med nami samorile!
Tragedije oſtale nam nesnane!
De bi Krajnize ſtrupa ’s njih ne pile!
Ljubesni ſladke, ki ſerzé sapelje,
Deb’ s’ Romejovo Juljo ne zhutile!
Uzhenz.
Saréſ bi ſhkoda blo! Sdaj od nedelje
Do druge kol’krat ſe ſerzé uname!
Kdor po-nje pride, jih k’ poroki pelje. —
Piſar.
Balade pet’ je mlatva prasne ſlame,
Je rezh pohujſhliva in sapeijiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanza je ſ’ tragedijo ſhkodliva:
Tih, in takih, in sdravljíz ne piſhi,
˛Sovrashi vſe to Musa ſramoshliva.