Stran:Krajnskazb2.djvu/32

— 31—

Naj prosa tvoja bo lepote naga,
Poj zhes prepovd Minerve, poj poſili,
Piſarjam prosa bo, in peſem draga.
’Zheſ biti v’ Krajnſkih klaſikov ſhtevili,
Debelo po gorjanſko jo sarobi!
Vſi bomo tvojo zhaſt na glaſ trobili.
Zhe rotarſko vesati snaſh otrobi,
Nov Orſej k’ ſebi vlekel boſh ˛Slovene,
In posen vnuk poroma k’ tvoj’mu grobi.
De Krajnſhina saklad ti ſvoj odklene,
Sapuſti rozhno meſtne mi ſoſede,
Tri leta idi v’ rotarſke Atene.
Uzhenz.
Al’ shlahtne Krajnſke tam zvetó beſede,
Kjer govoriti doſti vezh ne snajo
Paſtirji ſamzi, ko imena zhede?
Piſar.
Tam, kjer po ſtari ſhegi she drekajo,
Kjer ne smajèjo doſt’ al’ nizh jesika,
Beſed nemſhkvavzov gerdih ne posnajo.
Uzhenz.
O ſrezhne roti! v’ vaſ me iti mika:
Al’ ſe bojim per rotarji, per kmeti,
De bera beſedí ne bo velika?