Slovam glave, repe reže,
Lastnih peti on ne znade.
Kaj pa reče k tem Koseski?
On molčí pri pisni deski,
Tuhta dalej, ter prevdari:
To so puhi, nikda kvari,
Snežne kepe niso treski.
XVIII.
Daj mi berž iz kota lesnik,
Muči me s terditbo pesnik,
De je glosa — — naški glas.
Čujte, čujte! nova spaka!
Glose peti je začel,
Prešne slabši sledna vsaka,
Kje je nek oblike vzel?
Osemnajsto kup nataka.
Ta bo nemškim duhu česnik,
Umu zopern, pust opresnik,
Take godbe bom se branil,
Pevca v živo z bičem ranil,
Daj mi berž iz kota lesnik.
Znano sploh je, de dvomljiva
Je na zemlji vsaka stvar,
Pamet ima malo vpliva,
Rodu praznih sanj je mar,
Um kalí nam senca siva.
Vse napák je, merzel kresnik,
Skor brez vina pozni jesnik;
Pa prešerno: „Bo nam zraslo
Iz osata čisto maslo!
Muči me s terditbo pesnik.
Pravjo de beseda glosa
Je iz Greškiga speljana;
Jezik tehtam kos do kosa,
Slovka, dal je Greku znana,
Pa terditba vonder bosa.
Le preglejmo sredni čas,
Redek bil je mira kras; —
Rimce Jenzerič je mazal,
Jelimir Kartagi skazal,
De je glosa — — naški glas.
