Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/78

Temotno nasproti objavi se nam,
Berneči rogovi naznanjajo kam,
Oserčje pa groze se maja.
Vojšake ak černe poprašate: — Kdo?
Zavrisnejo, Lücova gonba je to.

Kdo smelo previhra gošavo in gáj,
Od hriba do hriba se žene?
Pazljivo utukne se v nočni postaj,
Strelanja odmeva obširni ves kraj,
K bežanju sovražnik se krene.
Ak prašate, kdo so, zavriskajo koj:
„Mi Lücov okrutno viharni smo roj!"

Ob tersju kjer vinskimu Ren se valí,
Otetiga ceni se zlodi;
Pa smelo pridirja, se v tok zaderví,
Po ribje preplava do druge straní,
Ko vrelce valovje prebrodi.
Plavarje ak prašate, vrisnejo koj:
„Mi Lücov okrutno viharni smo roj!"

Tam bitva na polju viharno zavrè,
Tam treskajo meči na meče.
Kazpaljeni konj ki previhrajo vse,
Iz drema sloboda se zdramila je,
Zahtevanje gromno izreče.
Kdo konjki pogumni ak prašate vi?
„Smo Lücova gonba!" nasprot zadoni,

Hripaje kdo jemlje od sonca slovó
Na kupu merličev sovražnih?
Na licu mu zadno je kerčenja zlo,
Pa serce veselo je, mirno okó,
Otel je očestvo preblažnih!
Ak prašate padenca, skaže vam koj:
„Mi Lücova bili viharni smo roj!"

To nemška je gonja, pogumni napad,
Na vraga, trinožtvo, tirane!
Če ravno pogina zadene nas jad,
Vi naši, pustite vse žalosti zad,
Pravice so vaše spoznane!
Od sina do vnuka ji spričba se dá:
To Lücova gonba je hrabra bilá.