Nališpane hčerke so moje za ples,
In bodo zapele presladko ti vmes."
Na desni, moj oče, v obrežju tik jam,
Al vidiš ti škratove deklice tam?
Moj dragi, vse vidim, razločim zadost,
So sence, obrazi ki gojzd jih pregost.
„Te ljubim, me mika cveteč tvoj obraz,
Ak nečeš, po sili te vzamem za nas!"
Moj oče, moj oče, o vé mi! gorjé!
Zagrabil me škrat je, me vleče na sé!
Strah mane očeta, on jaha ko blisk,
Mu stoče v naročju presiljenih stisk,
Dojaha zavetje domačih zidín" —
V naročju pa — — stlačen in mertev je sin.
Pravlica od podkve.
Še ne spoznan, le malih cen,
Ko Kristus bil je vbožtva plen,
Veršela skup je množica,
Ki malokdaj razumi ga.
Mu všeč je bilo, zunaj biti,
Pod milim nebam govoriti,
Ker na obok višav gledé
Beseda nam nar slajši gré.
Povedši zgodbe in primere
Razjasni jim skrivnosti vere.
Z učenci tak, izraz mirú,
Se bliža nekdaj mesticu;
Zagleda v prahu, mem gredé,
Odlomek stare podkve le.
On reče Petru: Simon, daj!
Poberi tisto podkov saj.
Pa Peter volje zle je bil,
Ker blodno se mu je vertil
Po mislih ravno neki sanj
Posvetnih kron, gotovih zanj.
Ker tacih sanj ne brani svet,
Je zanje bil on žarno vnet.
Tedaj se to mu malo zdi,
To ne veljá, — to krona ni;
