Dvorancov trop šegavi pozabi ruga smeh,
Vojšak se vkloni Bogu in slavi umstva vspeh;
Navdano je milobe kraljice bistvo vse,
Iz nedra rožo vzame, jo bersne pevcu tje.
„Sta ljud mi zapeljala, zdaj ženo mamita!"
Zarjove kralj togotno, osoba plam je vsa,
Meč zadervi v mladenča, predre mu levo plat,
In žalibog! ta pel je te sladke zadni krat.
Pričjoči vsi zbežijo, koj razleti se zbor,
V naročju mojstra svôga izdiha petja zor,
Un s plajšam ga pogerne, na konja posadí,
Po koncu ga priveže, dvorano zapustí.
Uhoda predi durmi se vstavi serda vnet,
Na kviško dvigne harpo, tedájne godbe cvet,
Ter buti z njo o stolpu, de v drob se zmane vsa,
In zarotí de strašen odmev okrožje da:
„Gorjé ti, grešna hiša! Onemi v tebi glas
Veselja, petja, godbe, od zdaj na večni čas!
Razlegaj se do dobe, v ki treši te posip,
Le zdih obupa v tebi, ti bodi groba kip!"
„Gorjé, cveteči verti! Premeni plod se v prah,
Ta mertvi vas obsenči, vsa slast vam bodi strah!
Usahni vam zelenje, posuši vir se vsak,
Prihodniga de časa goljava bo ta tlak!"
„Gorje, moritelj besni! ti pevstva stisk in kvar
Po vencu zmag in slave zastonj ti bodi mar,
Imé izhlapi tvoje, se zgubi v senc nemoč,
Ko zdih zgubí zločina se zadni v večno noč."
Sivor je to razklical, uslišal ga je Bog,
Dvorane so zasute, posip zidovja krog,
Samotni stolp edini v obnebje še stermí,
Razpokan ta, zna biti, nocoj se razval.
Na mestu plodnih vertov sta pesk in resje zdaj.
Brez drevja je, brez moče, brez sence pusti kraj,
Nikdó ne ve vladarja, ne kam, ne kak, ne kod,
Zavito vse v pozabo! — — To pevcov je urot.
