Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/44

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


So pahnuli zajete okrutno v toti strah,
Jim reče nek duhoven, ki vjet je, groze plah:
Gorjé vam, vi bedaki! peklenski žar čez vas!
Vas nekidan bo peklo to djanje bolj ko nas.

Zarjove eden knezov: Zató kaj maram jest?
Sini lastniga si djanja do zadne pike svest;
Posledne zlo do sodbe, s prisego bi dognal,
Ak tehtam dela svoje, ne bom se jih kesal.

Rugaje se zakruli na robu brezdna druj:
Prepusti dela moje le meni, v sebe snuj!
Ja sam bom opravičil, kar delal sim ja sam,
Posledniga do dneva kesanju se ne vdam.

In tretji hrohotaje: zdaj bodi slavček ves,
Žverglaj prijetne pesmi, renčal si tu ko pes;
Ni žal mi djanja môga, na križ bi roko djal,
Rotil se vpričo sodbe, ničesar mi ni žal!

Ko grešna ta beseda oprosti se iz ust,
Doní iz globočine odmev: — gorjé ti! — pust,
In — „ Amen!" ljuba krikne, se strašno hrohotá,
Na nebu grom zakruli, skalovje v dol derdrá.

Premenjena perutnic razprostre baba par,
Se dvigne v zrak, zakrije pogledu sonca žar,
Iz brezdna plamen šviga, zazjá gortan širok,
Prekucne grad se v jamo, ter stisne se razpok.

Če prašate kak zove te zgodbe mesto se,
Grašini in deželi zakličje ktero je? —
Pozabljena za zmirej, osoda bivši tak,
Je vtihnula pravlica, je zginul grada znak.


Nevihta.

Na stolpu grada stal je vladar zamišlen star,
Je gledal tužne kraje, ga stiska v sercu mar.
Nevihta se mu bliža, vihar je tu in tam,
Opira še na moč se, pa vidi de je sam.

Z levico, kteri žezlo odpadlo bilo je,
Tiši na mračno čelo trepečo krono še.
Izvoljena hotivka pocuka za škerlat:
Si prej me žarno ljubil, je šla ljubezen spat?