In ko je iztekla predraga mu kri,
Otožin moritelj tik mertve leží,
On giba, on znaka življenja ne da,
Dokler ne predere mu krogla sercá.
Berač in pes njegov.
Šest plačati zlatih za vbogiga psa!
Nej strela v tem hipu me treši na tla!
Kaj misli gosposka, čemu bo ta puh?
Kam s taco to meri neslan oderuh?
Ja star sim, bolan sim, mi manjka močí,
Prislužiti hrane mogoče mi ni,
Denarja sim prazen, od kruha molčim,
Od lakote v brigi in bedi živim.
In ker sim bolan bil, mi manjkalo vse,
Kdo moje nadloge usmilil se je?
Brez upanja tožil ko britko sim sam,
Kdo bil je v samoti uteha mi tam?
Kdo v žalosti, v tugi me je miloval,
Gorkote o mrazih mi lastne dajal?
Kdo reve, nadloge, nesreče in glad
Prenašal je z mano pogumno in rad?
Sva prišla do roba, življenju na kraj,
Pretekla nadloga obema bo zdaj;
Vtopiti te imam, ukazali so,
Zvestobo za tvojo to mezda ti bo!
To plača je tvoja, to svetni je dar,
Zahvalba na zemlji za trud in za mar!
Ha, zlodi! na vojski sim hrabro moril,
Barič pa, — grom treši! — pa nisim še bil.
Je zaderga to le, in kamen je ta,
In tukej je reka, odlog ne veljá.
Čuvar, se približaj, — ne gledaj me, ne,
Še berc le s to nogo, speljano bo vse.
Ko deva mu zadergo varno na vrat,
Pes liže desnice približano plat.
On zadergo naglo potegne nazaj,
In verže na lastni otilnik jo zdaj.
