Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/31

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Ja kobral sim; — ni bila sreča blaga,
Ni v černo še ta bart lučaj zadel,
Zgubila je na novo pravda draga.

Sim Bestujev, in svetu sim se zdel
Relejeva sodružni puntar smeli,
Kim krasno ta je pesem zadno pel;

Svobodi v lesk in prostoti veseli
Še dnes doní od Vojnorovskiga,
In pozni še jo vnuki bodo peli.

Na polski več ne bo pozabljena,
On, žalibog! je kri prelil obsojen,
Prebiti ga v Jakucku moram ja.

Ki bil sim ti v prijatla zvesto gojen,
Mazepa moj, pozabil te ne bom,
Ak bil bi kdaj na drugi zvezdi rojen.

Ti Müller druj stojíš na mestu tom,
Kjer stal je un, enake misli žame,
Ohrani te občutke v sercu svôm.

Ko svoje spet dohitiš kraje dalne,
Daj pesniku predmet za pesmice,
Oživi v teh nej sin osode kalne.

Pa petje bo le drugo, - - zadno ne;
O, blagor tem, ki pel bo nékda zadno, -
Povračba to in sodba zove se.

Grozitve té doné še v sapo hladno,
Ko v Severu zabliska v zraku svit,
Koló plemen ob kroni vihra čadno.

Zdi šotor se, kim verh goreči škit,
Na vse plati prostira se švigava,
Zunajni rop trepečo v tmo zavit.

Vse barve mig blišeči zreti dava,
Se v množtvo zvezd naposled razdrobí,
In semtertje v obnebno tmino splava.

Stermečima so vperte v kip očí! —


Sikulsko - deželni zbor.

Ne poterdim, de bila bi resnična,
Jo le povem, ker nekdi sim jo bral,
In se mi zdi sedajnosti prilična.

Pšenice dar je v žetvo goden stal
Sikulskimu v posestvu Transilvanje,
Ko jug nakrat oblakov je nagnal.

Se vlije dež in ploha noč in dan je,
Ni jenjalo točiti iz višín,
Poginejo pridelka sladke sanje.