Oberne mi globoko v persih serce?
Ne moti, ne — ganljivi tak obraz!
Če v meni to premembo čudno snuje,
To čudo je resnice večne kras;
Bog pošle te, to serce mi pričuje!
Jovana.
De, ganjen je! Zastojn prosila nisim;
Oblak togote gromonosni taja
Iz čêla v solzah se njegoviga,
In iz očesa, mir sijaje, sveti
Prijazniga mu čuta sonce zlato.
— Z orožjem proč! Objemite se serčno!
Premagan je — v očesu solze — naš je!
(Meč in bandero ji odpadeta, z razpetima rokama se mu urno bliža in ga strastno objame; Lahir in Dünoa veržeta meča proč in se mu bližata, de bi ga objela. Zagrinjalo pade.)
Tretje djanje.
- Dvor kralja Karola v Šalonu na Marni.
- Pervi nastop.
- Dünoa. Lahir.
Dünoa.
Prijatla serčna, v boju brata bivši
Sva dvigala za cil enak desnice,
Edinih misli v žalosti in smerti.
Nikar de bi ljubezen vez razderla,
Ki vsih prememb osodnih je terpela.
Lahir.
Knez, čujte me!
Dünoa.
Vi ljubite divico,
In dobro vem, kaj mislite storiti;
Stoječih nog namenjeni ste h kralju,
Sprosit si jo v darilo. — Zaderžati
Plačila zasluženiga ne more
Junaštvu vašim. Tode spomnite se!
Prej ko v naročju drugiga jo gledam —
