Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/226

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kjer Jona teče, ugledamo pred sabo
Sovražnika na polju neštevilno,
In ravno túd orožje zad zabliska.
Od dveh armad se vidimo obdani,
Nam upa ni ne zmage ne bežanja.
To serce vzame vsakimu, že hoče
Obupno vse orožje vreči proč,
Zdaj, ko med sabo svèt imajo vodji
In nič ne sklenejo, se pred očí
Postavi nam nerazumljivo čudo.
Nakrat iz tàmne globočine gojzda
Divica stopi, lepa ino strašna,
Kot bojna boginja s čelado krita.
Lás tàmni kodri kinčajo ji rame
O svitlim tilniku. De je obdana
Z nebeškim bleskam, zdelo se nam je,
Ko s krepkim glasam te besede reče:
„Francozje hrabri! Vražniku nasprot!
De bi ga bilo več ko peska v morju,
Divica sveta viža vas in Bog!"
Izrekši to zastavniku iz roke
Bandero zmakne, in pred rajdo celo
Dostojno tje mogočnica korači.
Brez volje mi, molčé, zavzetja plen,
Se dvignemo za njo in za bandero,
In udrimo v sovražnika naravnost.
Osupnjen ta stojí in se ne gane,
O čudežu, ki se godí, stermevši
Brezdušno v nas očí debelo vpira —
Potém kot od nebeške grôze stisnjen
Oberne in se v beg podá obupno,
Orožje in orodje zapustivši
Se trume po planjavi razkropijo.
Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna,
Od straha slepo, brez ozíra vse
V slapovje reke plane, mož in konj,
In se pustí brez brambe pomoriti:
Poboj je bil, ne boj — ne bitva, klanje!
Dva tisuča Britancov je končanih,
Brez tistih, ki jih reka je požerla,
In nam možá le eniga ne manjka.
Karol.
To čudno je, za Boga! grozno čudno!
Sorelka.
In to divica doprinesla je?
Kdo je? Od kod je prišla?