Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/214

Sorelka.
Je taka sila?
Denarja manjka? Trume čêjo iti?
Düšatel.
Je tako — Bog pomagaj!
Sorelka.
(mu skrinjco vsili.)
Tù biserje,
Zlatnina — Moje srebro raztopite,
Zastavite, prodajte moje grade —
Na provencalsko moje premoženje
Denarja najdi, trume zadovoli!
Le urno, urno! Časa ne gubiti!
(ga proč sili.)
Karol.
Nu, Dünoa! Düšatel! Sim še ubožen,
Kér krona vsih visocih žen je moja?
Po žlahtnim rodu je enaka meni,
Čistejši ni kraljeva kri Valoaška,
Prestolu nar svitlejšimu na svetu
Bi bila čast — alj ona ga zaverže,
Prijatlica mi samo biti hoče.
Mi kdaj dovoli višji cene dar
Od kake zgodne cvetlice pozimi,
Alj sadja kakiga podobe redke?
Od mene nič ne vzame, vse mi da!
Zaúpa vse bogastvo, vse imetje,
Velikodušno tamni sreči moji.
Dünoa.
De! Abota je kakor ti, zares!
Kar ima, vse v gorečo hišo verže,
Zajema v danaídni sod brez dna.
Otela te ne bo, le sama sebe
Bo s tabo pogubila —
Sorelka.
Ne verjemi!
Desetkrat on življenje za-te tvega,
In se jezí, de jez ponudim blaga,
Alj nisim ti veselo darovala,
Kar bolji je od biserja in zlata,
In blago zdaj bi hranila za sebe?
Daj! Proč verziva nepotrebni lišp
Življenja tega! Nej ti žlahten bom