Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/162

In straha sim molčala tudi jez.
Bog vé katere krive zvezde moč
Me gnala je z nepremagljivo silo,
Dopolniti goreče želje serca.
Star sluga je pomagal mi speljati,
Tak bila sim nevbogliva — sim šla.
(se k njemu pritisne. Don Cezar s koram pride.)

Oba brata. Oba kora. Beatrica.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ne verješ nam — veruj očesu lastnim!
Don Cezar.
(naglo nastopi — zagleda brata nazaj blagutne.)
Sleparstvo vražno! Kak? V objemu njem!
(Don Manvelu.)
Strupeni gad! Je to ljubezen tvoja?
Zató legal si spravo mi kovarno?
Nebeški glas je bil moj serd in čert!
Telebi v peklo, studna duša kačja!
(ga prebode.)
Don Manvel.
Zgubljen sim, oj! gorjé! Blaženka! Brate!
(se stisne in umerje, ona pade omotena tik.)
Pervi kor. (Kajetan.)
Vmor! mor! holá! holá! Orožje v dlan!
S kervjo mašuj se čin kervavi tak!
Drugi kor. (Bohemund.)
O, blagor nam! končan prepir je dolgi.
Mesina zdaj edino glavo ima.
Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)
Osveta! Čert! Moritelj padi! zgini!
Merliču tem plačivna žertva umri!
Drugi kor. (Bohemund, Roger, Hipolit.)
Ne boj se, knez, mi branimo te zvesto.
Don Cezar.
(ponosno med-nje stopivši.)
Nazaj! Sovražnika usmertil sim,
Ki hlinil mi je bratovsko ljubezen