Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/131

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ude utrudene kopati sladko
V zraku hladivnimu vedre višine.
Drugi. (Berengar.)

Alj se zaúpati vedno ginljivi
Boginji hočemo, višnjevo šivi,
Ki nam prijazniga lica izroči
Svoga kraljestva neskončno širjad?
Pravo! Stesajmo si v tok plesajoči
S krepkim perutami jaderni grad!
Ki z grebenam barke leteče
Morja kristalne poljane orjè,
Svet osvoji si, zaročnik je sreče,
Brez de sejal bi, on žeti začne.
Morje je upanja prostor prezlati,
Čudno domovje in sreč in napak,
Hitro na njemu oboža bogati,
Hitro ubožni je knezu enak.
Kakor vihár s hitrostjo spomina
Rože vetrovne obód preverší,
Tako premeni pomemba se čina,
Boginja sreče koló zavertí.
Vse na valovju je pih in valovje,
Lastniga tam ničesar ti ni.

Tretji. (Kajetan.)

Tode ne samo v kraljestvu slapovja,
Na premetavnimu toku valov,
Tudi na zemlji, ki krepkih osnov
Na vekovite se stebre opira,
Suče se sreča, ljubimce prebira.

V sercu bojím se prenagle te sprave,
Najti tolažbe v prigodbi ne vem;
Veršno na skorjo prehlajene lave
Staviti hiše ja svoje ne grem.

Serd enak clo pregloboko vžgè se,
Kar naskriž med njima teklo je,
Se ne zabi, se ne prizanese,
Sonca temu vidil nisim še.
Pomenljive me strašijo sanje,
Njih povest ne žali vam ušes;
Tode prašam, kaj je to skrivanje?
Te ženitbe nepobožna vez?
Te ljubezni krivo tamne poti?
Ta obróp svetiša, kaj je ta? —
Dobro, znamo, to na ravnost hodi,
Slab korén pa — slabo sadje da.