Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/1

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Napuh in lavor, znate mi verjeti,
Sta zlo nevarna! vošil bi si raj,
Tu sodček vina sladkiga imeti.

Kak tuhtal bi! in kake pesmi — aj! —
Pa kje sim? — Kam zanesla me je šala?
Kdo pravo mi pokaže cesto zdaj? —

Da, da! od Macedonca sva kramljala.
Bil združil je vse modrijane skup,
Darila de bi cena se spoznala.

Ga grizlo je ob sercu kakor strup:
To perhlo kost za mene? — o sramota!
Tak prazno reč? To ni obup ne up!

Nekdó mu reče: Pomenljiva dota!
Za malo reč imeti je nikar,
Ak umen si, razumila se bota.

Na tehtnico položi ti ta dar,
Skudela druga zlata polna bodi,
Ne pušaj scer pazljivosti v nemar!

Se koj stori sovetniku po godi,
Skudela berž napolni se zlatá,
V nasprotno pak se gola kost uvodi.

Kak je izid? — Ta treši krepko v tla,
Nasprotna pak, če ravno polna blaga,
Zletí na kviško kot perutnica.

Stermí vladar: In kje je ravnovaga?
Prideva zlata več, in več, in več,
Pa vse zastonj, jo znižati ne zmaga.

Zažene vanjo krono, žezlo, meč,
Prepolnjena skudela se ne gane,
Ga zvije zdaj dvoumja strah verteč:

Kak je de vse — vse brez močí ostane?
Kaj da krepost ti sodergi nazaj?
In un na to: So sredstva zemlji dane!

Pokrije kost s perstjo nekoljko zdaj,
In zlajša se, naravne teže biva,
Ter kviško gre, zlató na spodni kraj.

Zapanjen kralj stermenja ne zakriva:
V prilikah kaj to čudo govorí?
Modrun na to: Iz njega se učiva! —

Ta perhla kost je bila svojih dni
Črepine del nad imenitno brado,
Junaka last, ki mračni čas mejí;

Ki zidal je slovečo Pasargado,
Katero ti razdjati le si znal,
Brez prida clo za hišo tvojo mlado.

Za njim boš ti nezmerno zad ostal,
Nikdar se mu primerjati ne moreš,
Ki Klite si, Kalistene poklal; —