Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/97

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Privezan pas po mraku ferklajoč,
Veselo uro sreče sladko plodno
Rotí pri njej zvestobe se na moč,
In kér petelin zore vhod zapoje,
Ko divji lis on begne v skrilo svoje.

In peto noč prispé k deklini mili
Plahôte bled, kervav, oskrunjen ran;
"Hajduci, glej! so strašno me ranili,
In čakajo, de vernem se na plan,
Tam bodo me, ko steklo zver, pobíli,
Ne bo mi v prid ne bor, ne beg, ne bran;
Poslednikrat, o duša! te objamem,
Na vekomaj slovo od tebe vzamem.

Gotovo scer – če daš mi puško jako
Očetovo – pomagano mi je,
Nevarnost bi odvernil lahko vsako,
Kot ovčji trop razdjal sovražnike,
In jutro spet in zmir in zmir enako
Ljubezni zvest obiskal tukej te;
Ah! moje ko bi serce ti poznala,
Morivko bi za dans mi v brambo dala."

""Nikar nikar! – Nastazija zaprosi –
Ne terjati, kar meni dano ni!
Moj oče, glej! obeta strašno zlo si,
Vostinje skor pogin, o puški ti,
Za dne tedaj jo zmir na rami nosi,
Po noči z njo v samotni izbi spi;
Gorjé, če jo, zbudivši se, pogreši,
Gotovo me v prepad vostinski treši."

"Ne bati se – pristavi on počasno –
Glej, meni tud je krasne puške cvet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bliši se peta jasno,
In s čopi bat je svilenim opet.
Premeni ju, podaj njegovo meni,
Na mestu nje pa mojo v izbo deni."

Nastazija besede ne odreče,
V danico vpre zakaljene očí,
Bledoba lic očita ojstre meče,
Ko dvombe bor ji v sercu zdaj vertí,
Obilnih solz trepavnica zateče,
Obraza lik bisernih srag bleší.